Vizija trajnosti, skupinska tapiserija, preučuje človekov odnos do narave, posnema naravne načine delovanja, predlaga nove načine rabe materialov in se sprašuje o njihovi prihodnosti. Prihodnost materialov je v vračanju k našim koreninam, v vračanju k naravi in posnemanju naravnih načinov delovanja. S pomočjo sodobne tehnologije in visoke ravni zavedanja smo zmožni spremeniti tok trenutnega sveta in se obrniti v boljšo prihodnost.
Pri ustvarjanju tapiserije so bili uporabljeni različni materiali. Lovro Ivančić je uporabil zračne čipke, različne ponovno uporabljene prosojne materiale in lateks smolo. Mateja Premrl je uporabila odslužene ribiške mreže, ki so jih potegnili iz dna morja, z namenom ponovne uporabe le-teh kot surovine za predelavo. Lucija Srebre je v svojem delu inspiracijo našla v stalaktitih kraškega podzemlja, ki dokazujejo, da je za napredek potrebno potrpljenje in čas. Uporabila je stare vrvi, nogavice in volno ter jih prepletla v viseče strukture, ki prosto visijo iz mreže in ustvarjajo občutek rasti. Lan Krebs je skozi proces oblikovanja želel prikazati, kako sintetičnemu filcu, kot navidez cenenemu materialu, z oblikovanjem in obdelavo, povečamo vrednost.
Skupaj poustvarjajo gradnike, teksture zemlje. Podzemlje, morje, svet spor in korenin, ki med seboj komunicirajo, se hranijo in ustvarjajo svoj ekosistem. Ločeni od našega, a hkrati pod vplivom človeških dejanj.
S pomočjo: Maša Pirc, AquafilSLO
Foto: Maša Pirc / BIEN 2021
