Globina slojev

Mateja Golež: Podloge — grundi

Če je slikarsko platno temeljnik za slikarsko podlogo oz. grund, potem je slikarska podloga osnova za nanos barvnih slojev. Govorimo o večplastnem sistemu, ki zaradi vpliva vlage deluje kot živi organizem, saj vlakna zaradi nje nabrekajo in se zato krčijo, temeljnik pa se napne. Ko se temeljnik posuši, se skrči in njegova napetost popusti. Če platno ni pravilno napeto se naguba, v vogalih se lahko oblikujejo tudi pahljačaste gube. Zato je za mojstrsko pripravljene slikarske podloge pomembno poznavanje vpliva posameznih komponent večplastnega sistema ene na drugo, ki izvira vse od gojenja rastlin za slikarska platna, kakovosti tkanja, do napenjanja slikarskih platen, nanosa in priprave prvega, klejnega sloja ter priprave in nanosa grunda na klejni sloj.

V vsakdanji konservatorsko-restavratorski praksi se za analizo plasti uporablja elektronski mikroskop, ki nam omogoča vpogled v kakovost in vrsto slikarskega temeljnika, kakor tudi vpogled v sestavo in število slikarskih slojev, od grunda do barvnih nanosov.

Pri Layerjevih delih smo z raziskavami pogledali za sliko, kjer smo tudi odvzeli vzorce niti in koščke platen. Na vzorcih platen so vidni ostanki močno razpokanega in umazano sivega grunda, po sestavi iz apneno-mavčnega materiala. Layer je slikal na lanena slikarska platna, raziskave odvzetih vzorcev platen pa kažejo, da so po dolgih desetletjih izpostavljenosti okoljskim vplivom ta potrebna restavratorskih posegov. Večina je poškodovanih, kar je razvidno iz poškodovanih lanenih niti ter razpokanosti barvnih slojev.

Rezultati raziskav so bili osnova, da smo v laboratoriju razvili podob- no apneno-mavčno suspenzijo, podlogo, po tehnologiji, za katero menimo, da so jo uporabljali tudi stari slikarski mojstri. Pripravili smo mešanico živega kosovnega apna in sadre, ju homogenizirali in ob stalnem mešanju ugasili. Dobili smo apneno-mavčno suspenzijo, ki smo ji dodali klej in jo s čopičem nanesli na predhodno klejano ter posušeno platneno osnovo. Mešanici apna in smavca smo dodajali tudi rdeč in rumen pigment ter dobili barvne grudne, ki jih v historičnem smislu sledimo od druge polovice 15. stol. naprej.

Mateja Golež (1966) je leta 1991 diplomirala iz geologije na Univerzi v Ljubljani. Leta 1999 je prav tako iz geologije zaključila še magistrski študij. Na svoji raziskovalni poti se osredotoča na konservatorsko-restavratorsko problematiko ohranjanja historičnih materialov, iz česar je leta 2019 na Univerzi v Novi Gorici zagovarjala tudi doktorsko
delo.

Darja Rant: Skrite plasti Layerjevih platen

Mikroskopski posnetki Layerjevih platen razkrivajo množico vlaken, niti in preje, stkane v platno vezavo. Niti se prepletajo med seboj, prehajajo ena nad drugo, se skrivajo in prekrivajo, prepletajo in zapletajo. Čeznje je opazna plast grunda – prvega/osnovnega premaza čez platno, preden slikar nanese barvo. Koščki grunda so razporejeni v nepravilnih oblikah, prekrivajo niti, zakrivajo vezavo in ustvarjajo samosvoj nepravilno razpokan vzorec. Vezava odraža sledi časa, niti so razporejene nepravilno, od prvotne pravilne ureditve so v desetletjih in stoletjih razrahljale svojo strukturo, se samosvoje preuredile, spremenile pozicijo in zapustile strogo ureditev ter ustvarile organsko, živahno in neurejeno prepletenost znotraj še vedno prepoznavne strukture platno vezave. V plasteh prepoznavne sledi časa – razmršena, strgana in razpadla vlakna, razrahljane niti, neurejena vezava in razpokani nanosi grunda so osnova za oblikovanje vzorcev, v katerih prepoznamo nasprotje med urejenostjo in neurejenostjo, med spodnjo in zgornjo plastjo, med linijo in ploskvijo.

Izbor tekstila za tisk je narekovala misel na opazne spremembe in poškodbe Layerjevih platen. Ker doma hranimo kose tekstila starih staršev z vidnimi sledmi časa, so se zdeli ti kosi idealni za premislek o uporabni vrednosti kljub obrabi, ki se na nekaterih delih odraža v raztrganinah. Med procesom tiska vzorcev na blago se je pojavila belina, ki spominja na belino grunda na platnih. Pojavila se je ob robu vzorca, prav tako sem poškodovane ali manjkajoče dele tekstila nadomestila z belim blagom, ki naslavlja belino grunda kot sloj, ki na slikarskem platnu prekriva spodaj ležečo tkanino.

Umetniško delo časovno sovpada z znanstveno raziskavo pigmenta iz rudnika Sitarjevec, kjer rudniško blato predstavlja vir naravnega pigmenta oker barve, kakršnega so slikarji v preteklosti pogosto uporabljali. Na vseh opazovanih Layerjevih delih je vidna oker barva, presenetila me je hrbtna stran okvirja Layerjevega dela Kristusovo rojstvo, ki je prav tako oker barve. Vzorci so tiskani z naravnim pigmentom iz Sitarjevca v različno svetlih odtenkih te barve. Pravilnost platno vezave je v tiskanih delih izzvana z organskim razpadom, razrahljanostjo in dimenzijskimi premiki ter razpokanim vzorcem od- padajočih nanosov, ki prekrivajo niti.

Darja Rant (1985) je leta 2010 diplomirala iz oblikovanja tekstilij in oblačil na Univerzi v Ljubljani. Leta 2018 je na področju tekstilnega oblikovanja zagovarjala doktorsko delo. Ukvarja se z oblikovanjem tekstilij, polstenjem, pletenimi strukturami in tiskom, pri tem združuje znanstveno področje z umetniškimi pristopi.

Anja Jerčič Jakob: LAYER, TEKSTIL IN JAZ

Danes nam sodobna tehnologija omogoča soočenje s platnom kot slikarskim temeljnikom zelo od blizu. Slikarski temeljnik, navadno preglašen z upodobitvijo, ki jo nosi na sebi, pa vendar tisti bistven, ki pravzaprav omogoča obstoj slike, se nam kaže v drugi luči. Računalniško modificirane podobe platna kot predmetne stvarnosti, pridobljene z elektronskim mikroskopom, prikazujejo vzorce tkanja in strukturo vlaken skoraj do mere neprepoznavnosti. Sodobna tehnologija s tem omogoča videti, kar je sicer pogledu s prostim očesom nevidno. Gre za postopek odkrivanja ali ponovnega odkrivanja neke meni poznane predmetnosti, saj s slikarskim platnom rokujem vse od svojih začetkov ustvarjanja. Odkrivanje ali morda bolje ponovno odkrivanje (upodobitve) pa je ključno tudi za tehniko, ki sem jo uporabila v svojih slikarsko-risarskih eksperimentih, s katerimi se vključujem v projekt.

Že ob prvih srečanjih s skupino sem se odločila, da bo moj prispevek k projektu predvsem zelo eksperimentalno naravnan ter koncept prepuščen sprotnemu oblikovanju. Prepustila sem se nagovorom del Leopolda Layerja ter prvim izsledki raziskav kolegic v projektu.

Ob bok sodobnim digitalnim tehnologijam postavljam in izpostavljam čar analognih (likovnih) tehnik, ki me vedno znova navdušujejo. Predvsem me vedno znova prevzemajo kemični procesi, ki se odvijajo neposredno pred našimi očmi, ko se pred našimi očmi razodene na nosilcu ulovljena podoba. Tako se trenutno prepuščam skrivnostim nadvse preproste izpiranke na osnovi gumiarabike in tuša, kar pa v meni vzbuja spomine na izkušnje z razvijanjem fotografije v osnovni in srednji šoli, na intenzivne poglobitve v raznolike grafične procese, ki sem jih usvojila tekom študija grafike na akademiji, na eksperimente s cianotipijo …

V samem izhodišču ustvarjanja se nanašam na mikroskopski posnetek; z začetnim potezanjem z belim na belo poskušam slediti smerem in strukturam vlaken ali tkanja iz posnetkov. V abstrahiranih povečavah vlaken vidim analogije s slikarstvom modernizma in v nekem momentu se prepustim neposrednosti samega potezanja v duhu gestualnega slikarstva. Zaključni postopek je izpiranje z vodo – odkrivanje upodobitve oziroma ponovno odkritje navidezno izgubljenih gestualnih zapisov.

Ob vzporejanju slikarsko–risarskih del z mikroskopskimi posnetki morda gledalec lahko razpozna podobnosti. A moj cilj je bil ustvariti abstraktne formacije, ki nagovarjajo predvsem s svojo nedorečenostjo, izmuzljivostjo in stimulirajo v gledalcu imaginacijo in drugačne asociacije kakor ob opazovanju mikroskopskih posnetkov. Ne gre torej za direktno premestitev mikroskopskih motivov v slikarski medij temveč abstrahiranje le-teh v povezavi s samo tehniko in postopkom ustvarjanja.

Pri delih je ključno tudi doživljanje prostorske iluzije, ki je v formatu, povzetem po Layerjevem delu Jezusovo rojstvo, še bolj specifično. Barok si je privoščil bogatost oblik tudi v samih formatih slikarskih del, ki so v sliko migrirale predvsem na podlagi namigov iz sakralne arhitekture. Slike so bile namreč pogosto ustvarjene za točno določeno mesto v prostoru, katerega integralni del so postale. Prisvajanje baročnih formatov v mojem ustvarjanju ni novost; predvsem me zanima, kako oblika formata slike vpliva na doživljanje in razumevanje upodobljenega.

Slikarsko–risarski eksperimenti so ekskurz od moje ustaljene slikarske prakse in so nastali po drugačni poti. Navkljub raznorodnosti morda povezav ni težko uzreti.

Anja Jerčič Jakob (1975) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani leta 2000 zaključila študij slikarstva. Na isti akademiji je leta 2004 končala magistrski študij grafike, leta 2007 pa še slikarstva. Od leta 2016 je zaposlena kot docentka za področje slikarstva na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. V slovenskem in mednarodnem likovnem prostoru je predvsem kot slikarka aktivno prisotna od leta 2000. Njena dela so zastopana v številnih javnih zbirkah nacionalnih muzejev in galerij. Občasno se ukvarja tudi s knjižno ilustracijo za otroke.

Marija Jenko: Sloji

Vseskozi vidim slikarska platna kot kože slik. Kredasti premazi jih ustrojijo; utrdijo jih in zapolnijo pore med nitkami iz bombaža, lanu ali konoplje. Videla sem Layerjeva platna različnih debelin, gostot in trdot, krhka od starosti, vsa razpokana, a neverjetno močna, zaščitena z debelim slojem oljne barve, v katerem se je ugnezdila njegova nežna, a kompozicijsko smelo postavljena imažerija. Bolj kot ikonografija me je pri njegovih slikah pritegnila razpokana površina – črna, okamenela tvarina, sprijeta s svojim temeljnikom. Anatomijo slike sem dojemala postopoma. S pomočjo mikroskopskih posnetkov vzorcev, platen, vzetih z Layerjevih slik sem se lahko zazrla v globino barvnih slojev. Zadnje strani slikarskih platen, tudi lastnih, že skoraj pozabljenih, kjer se je temeljnik ohranil v surovem stanju, so bile slikovite na svoj način, saj so se lepo videle sledi židke barve, ki je prekrvavila skozi zamreženo klejano osnovo.

Slikanje z oljem včasih je bilo zahtevno in dolgotrajno. Pogosto se je zgodilo, da je slika izgubila sijaj, kot bi umrla, če je slikar prehitro naredil naslednji sloj. Spodnji sloji so posrkali sveže olje vase v globino in na površini so se pojavile mrtve motne lise, ki so skazile sliko. Vsi so se bali tega izraza slike, ki se je kot plesen razrasel čez njeno površino, a kljub temu je tudi to bolezensko stanje dokazovalo živost slikarskega platna, njegovo dihanje. Vse te primerjave so povezane z občutenjem, iz katerega sem izhajala pri svojih sodobnih umetniških interpretacijah slikarskih platen, kjer sem s pomočjo tekstilnih in drugih likovnih tehnik spregovorila o tekstilnih strukturah, površinah, njihovem plastenju in buhtenju. Z grundiranjem sem s klejem in kredo posegala v tekstilno materijo, jo belila in utrjevala ter jo postopoma spreminjala v kip, v skupke kipov, ki so se nagnetli v sredino prostora kot raznolika združba tvarin različnih oblik, otipov in prosojnosti.

Razgaljena platna, trpežni nosilci slik, ki na različne načine kažejo znake življenja, so hkrati tudi njihova ranljiva in spremenljiva podkožja. Včasih jih začutimo kot svojo kožo; zazebe ali ogreje nas pogled nanje. Hrapavosti njihovih površin postanejo slike samih sebe, njihova prosojnost, skozi katero presevajo spodnji sloji ali le praznina, pa opeva krhkost in nestalnost tekstilnih vlaken.

Marija Jenko (1961) je leta 1985 diplomirala iz arhitekture na Univerzi v Ljubljani. Leto kasneje je postala diplomantka likovne umetnosti, nakar je leta 1990 zaključila še magisterij iz grafične umetnosti. Deluje na različnih področjih umetniškega ustvarjanja, v zadnjem času več na področju tekstilnega oblikovanja in umetnosti, za katerega se je izpopolnjevala na Aalto univerzi v Helsinkih na Finskem. Njena grafična dela so v zbirkah Albertine na Dunaju in Muzeja moderne umetnosti v Parizu.

Alenka More: Druga koža

Z empatijo vstopamo v kože drugih ljudi, ker jih želimo sprejemati take, kot so. V ustvarjalnem procesu se je v določenem trenutku zgodil kontrapunkt, ko je vanj vstopila dejanska oseba, ki je iskala pomoč. Pred nepripravljenim svetom je želela skriti svojo od težke bolezni razbarvano kožo, ki pa je sama pri sebi ne sovraži, ampak jo vidi kot slikarsko platno, polno najrazličnejših barvnih odtenkov.

V sklepnem aktu se je dramatugija razstave prevesila v gesto, ko sem z oblikovanjem kopalnega kostuma poglobila svoja razmišljanja o slikarskih podlogah. S kostumom nisem le prekrila prizadete kožo, ampak sem podoživela njeno slikovitost skozi počutje osebe, ki me je navdihnila za oblikovanje kopalk iz tankega mrežastega pletiva. Namesto da bi njeno hibo zanikala, sem jo spremenila v lepoto tek- stilnega oblikovanja.

Alenka More (1978) je leta 2010 diplomirala na Naravoslovnotehniški fakulteti, kjer je leta 2020 magistrirala na smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil. V letih med 2001 in 2003 je opravljala delo v Gledališkem ateljeju SNG Opera in balet Ljubljana in bila asistentka kostumografa Wolfa Münznerja za opero Faust. Med leti 2005 in 2008 je bila zapos- lena v podjetju Pentlja in nato še v podjetju Rašica do leta 2011, dokler se naposled ni zaposlila na Univerzi v Ljubljani. Njeno delo temelji na raziskovanju in razmišljanju o raznolikosti teles, utopiji popolnosti ter doživljanju oblečenosti na področju oblikovanja oblačil.

Ula Pogorevčnik: Globina

V videu sem skušala zaobjeti procese ustvarjanja preostalih umetnic na razstavi.

Nisem želela preveč in pregloboko posegati v nove kontekste, ki bi me lahko odvrnili od že nastalih umetnin. Predvsem mi je bilo pomembno, da sem prikazala tako imenovano zaodrje postopkov. Osredotočila sem se na detajle in teksture. Skozi video se med sabo prepletajo različne prakse izdelav, ki so vodile do končnih izdelkov. Kamera je kot človeško oko, ki s počasnimi premiki sledi dogajanjem na platnu. Iz tega vidika gledam na zaslon na kameri, računalniku ali televiziji – kot na platna, ki spadajo v družino slikarskih platen.

Ob slikarskih platnih pa sem se poslužila še enega – človeškega. Na človeško telo tudi lahko gledamo kot na platno, na raznorazne izpuščaje ter posebnosti na koži kot na vzorce; in na roke, ki se dotikajo telesa – kot na čopiče. Tukaj sem želela izpostaviti pomembno vezno točko med človeškim telesom in platnom, ki pa jo lahko hkrati dojemamo tudi kot kontrast. Človeško telo sem povezala še z mikroskopskimi posnetki platen, za katere bi se lahko reklo, da gredo v svoji podobi in pomenu tako globoko, kot človeška bolečina.

Menim, da je pomembno, da med sabo povezujemo ozadja, detajle, teksture, vzorce ter najgloblje človeške občutke, saj vsi ti elementi skupaj tvorijo čudovite procese.

Ula Pogorevčnik (1996) je leta 2019 diplomirala iz smeri oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti. Deluje kot kreativna producentka na področju video produkcije. Njeno delo obsega proces kreativne zasnove, režijo, snemanje in montažo kratkih filmov, predstavitvenih videov, videospotov, eksperimentalnih videov in filmov, ki so predvajani na raznih video-filmskih festivalih v Sloveniji in drugod. S tematikami, ki se jih pri svojem delu dotika, želi predajati sporočila, pomembna tako za človeka kot za širšo družbo.