Študentke so navdih za svojo kolekcijo odej poiskale v reki Savi. Odeje so nastajale v času pandemije in samoizolacije, zato so večinoma sestavljene iz recikliranih tekstilnih kosov, zavrženih ali najdenih predmetov in predelanih oblačil. Času primerno so kosi v svojstvene celote preoblikovani z različnimi ročnimi tehnikami kot so vezenje, prepletanje, tkanje, polstenje, barvanje in ročno tiskanje.
Tekstilije so obarvane v domačem loncu, sešite na domačem šivalnem stroju, z babičinim sukancem, razrezane z dedkovimi škarjami, napolnjene s puhom iz stare mamine blazine, nekje na posebnem mestu pa se nahaja še malo peska s spominom na plažo ob reki Savi, kjer sta se oče in mama kopala, ko sta bila še sveže zaljubljena študenta. Skozi tekstilne površine so si ljudje že od nekdaj pripovedovali družinske zgodbe. Na peči, zaviti v toplo, mehko odejo, so gojili tako zelo pomemben občutek varnosti in povezanosti. Nekaj, kar je v vsakem, tudi današnjem času, tako zelo potrebno.
Foto: Maša Pirc / BIEN 2021
