Objekt oživlja dediščino sitarstva, ki je bila močna obrt od 16. do sredine 20. stoletja v vaseh med Kranjem in Škofjo Loko.
Projekt na metaforičen način naslavlja prostore, ki so, kot pravijo ustvarjalci projekta, nekakšni urbani med-prostori, pravzaprav negativi urbane mreže. Instalacijo tvori samostojno stoječa konstrukcija v obliki trikotne prizme, kjer lebdita dve siti: večje, trdno vpeto in manjše, gibljivo. Skozi njiju proseva svetloba in tako na tleh posledično ustvarja grafično mrežo senc z različnimi gostotami. Ti svetlobni odtisi simbolizirajo mesto, njegovo večplastno urbano zasnovo, strukture, ki nenehno prehajajo iz ene oblike v drugo. Med nihanjem sit prihaja do delnega zastrtja vira svetlobe, s čimer ustvarjalci opozarjajo na naraščajočo svetlobno onesnaženost okolja in predvsem mest.
Foto: Janez Pelko
Mentorji: dr. Marjan Jenko, dr. Tomaž Požrl, prof. Marija Jenko (Univerza v Ljubljani), dr. Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije), mag. Dušan Janjič (Robotina d.o.o.)
Posebna zahvala: Janko Rožič
Instalacija je nastala v sklopu evropskega projekta Po kreativni poti do znanja 2020, pri katerem sodeluje več profesorjev in študentov različnih fakultet Univerze v Ljubljani in Univerze na Primorskem ter partnerja iz gospodarstva in negospodarstva.
Projekt so sofinancirali: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije, Evropski socialni sklad. Koprodukcija, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zavod Forum Ljubljana
Postavitev projekta na bienalu BIEN so omogočili: Občina Škofja Loka, Zavod Carnica, Loški grad Škofja Loka, Zavod Forum Ljubljana
