Slovenska oblačilna in tekstilna industrija se je razvila iz tradicije obratov, ki so obstajali med obema svetovnima vojnama. Večina podjetij je nastala na podlagi manufakturnih oz. obrtnih delavnic, ki so jih po drugi svetovni vojni nacionalizirali oz. so jih lastniki podarili državi, ali pa so bila ustanovljena na podlagi tekstilne tradicije v okolju in potrebe po vključevanju ženske delovne sile v procese industrializacije.
Dela raziskujejo različne vidike razumevanja propada tekstilne industrijske panoge. Naloge so se navezovale na raziskovanje lastne avtorske identitete, iskanja kulturnih korenin posameznice in njene oblikovalske vpetosti v sodobna razmišljanja o pomenu oblačilne industrije danes. Nastale forme so rezultat iskanja tehnoloških postopkov, ki presegajo okvire izdelave funkcionalnih oblačil. So odgovor na izzive trenutka in prostora nastanka ter vizualni premislek o možnostih, ki jih ponuja bogata oblačilna in tekstilna tradicija v Sloveniji.
Eva Rogl Mežnar raziskuje, kako se meje človeškega telesa spojijo z vejami na drevesu in tvorijo novo simbiozo.
Gaja Zadravec z vključevanjem rjastih predmetov uporablja gospodinjske tekstilne odpadke, ki so barvani z naravnimi barvili.
Lara Turnšek se poglablja v slovensko oblačilno industrijo, ki je temeljila na ženski delovni sili. V oblačilni formi deli moškega suknjiča razpadajo v prepletene strukturirane površine.
Karin Golobič se ukvarja z zaprto oblačilno formo, ki je prispodoba slovenske oblačilne industrije. Ta je bila nekoč pomemben steber gospodarstva.
Anja Kokalj se posveča strukturi površine, ki je nosilec gradnje forme. Izkazuje krhkost in refleksijo na črno usodo slovenske oblačilne industrije.
Špela Perc se osredotoča na izhodišče oblačilne forme – korzet in njegovemu kontekstu v oblačilni zgodovini. Relacija med deformacijo telesa in uporabljenim oblačilom je sestavni del izraznosti mode.
Foto: Maša Pirc / BIEN 2021
