Urška Preis (SI) je glasbenica in vizualna umetnica, ki deluje tudi kot kuratorka in piska. Leta 2015 je po izmenjavi na Listaháskóli Íslands v Reykjavíku diplomirala iz smeri Grafično oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na magistrskem študiju je prešla na modul Fotografija, kjer je leta 2021 študij zaključila z odliko, za magistrsko nalogo pa je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado UL ALUO. Razstavljala je na skupinskih razstavah na festivalu Fotonični trenutki 2016 (Miserable women, 2016), v galeriji TIR in Stolp Škrlovec (Veter, 2016) v Cirkulacija2 (Ptuj, Reykjavîk, Kuta, 2017), v MAO (Community kit, 2017), v MSUM+ (Powerplay, enodnevna solo razstava, 2017, Pogled na bolečino žensk, prvi izbor, 2019), v atriju Mestne hiše (Fantastical landscapes, 2018), v Mali galeriji (Pogled na bolečino žensk, drugi izbor, 2019), Galeriji Alkatraz (Pogled na bolečino ženske, 2021), ter v leipziških galerijah Gapgap ter Handstand und Moral in fažanski Kasarni. Oktobra 2021 se je predstavila z intermedijskim avtorskim projektom Pozabljati Pavlo Debeljak, marca 2022 pa je v sklopu festivala Rdeče zore predstavila solistično AV razstavo Dolores, kjer je raziskovala odnos med bolečino, pogledom in zvokom. Svojo umetnostno in ustvarjalno strategijo gradi skozi izrazito intermedijsko delovanje, najraje v prepletu feminističnih teorij in praks.
AV kolaž Pozabljati Pavlo Debeljak je izsek iz istoimenske spreminjajoče se instalacije, ki beležijo stanje sedanjosti ostarele dementne osebe, sicer avtoričine stare mame. Urška Savič, kuratorka prve iteracije projekta, zapiše: „Medtem ko se spomin na Pavlo Debeljak kopiči, je spomin Pavle Debeljak zapisan pozabi. (…) Soočanje vnukinje, Urške Preis, z mamino pozabo, je izdatno beleženje tistega, kar je še ostalo – krajev, kjer se je nek dogodek, sedaj spomin, zgodil ter Pavline gole prisotnosti v prostoru. (…) Nastali posnetki so simptom želje po ohranjanju spomina na izginjajoče in že izginulo, na vse tisto, ki ne more biti več poustvarjeno s skupnim spominjanjem. Spominjanje Pavlo namreč vleče iz pozabe, kateri je sama neizbežno prepuščena, pozabljanje pa Urško spravlja v stanje množenja, ki ga Pavla ni več zmožna.“