Janez Puhar in njegovo delo
Pripravil: Zavod Carnica
Foto: Luka Dakskobler
Janez Puhar je bil je vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, obenem pa je svojo narodno pripadnost izražal s slovenskimi narodno buditeljskimi pesmimi. Poleg duhovniškega poklica se je zanimal za različne naravoslovne znanosti, kot so fizika, kemija in astronomija, bil je nadarjen za glasbo, poezijo in likovno umetnost, najbolj pa ga je prevzela fotografija. Služboval je v Leskovcu pri Krškem, na Svibnem, v Metliki, Ljubnem, Radovljici, na Bledu, v Cerkljah na Gorenjskem, Kamniku in na Dovjem. Umrl je v rojstnem Kranju, star komaj 49 let.
Prvi selfie
Kot pionir svetovne fotografije se je Janez Puhar leta 1842 zapisal v zgodovino kot izumitelj fotografije na steklo. Svojo tehniko je izpopolnil do te mere, da je za osvetlevanja motivov potreboval zgolj petnajst sekund. To mu je omogočalo, da je lahko z veliko natančnostjo portretiral ljudi. Svojo fotografsko samozavest je ovekovečil tudi z dvema avtoportretoma in s tem svetu pokazal prvi pravi fotografski “selfie”.
Dediščina
Delo Janeza Puharja v Kranju obujajo Galerija Janez Puhar (Stolp Škrlovec); Fotografsko društvo Janez Puhar; njegovi dediči, ki so ob 200-letnici njegovega rojstva pripravili pregledno razstavo o njegovem delu in z njo gostovali po celi Sloveniji in tudi drugje; Kabinet izumitelja Puharja, ki ob Puharjevi muzejski sobi organizira tudi zabavno spoznavanje Puharjevega dela in časa, v katerem je živel.
Kabinet izumitelja Puharja
Janez Puhar
Puharjev izum
Svetovni izum fotografije formalno pripada Francozu Louisu Daguerreu, a v istem času so postavljali temelje trajnega fotografskega zapisa še drugi (najbolj znani so bratranca Niepce in Angleža Talbot ter Herschell) – in med tudi Janez Puhar. Njegov svojevrsten fotografski dosežek, poimenovan s slovenskim nazivom svetlopis (slika na steklo, hyalotipija, kasneje v čast izumitelja poimenovana tudi puharotipija) se v primerjavi z dotedanjimi postopke odlikuje z naslednjimi prednostmi:
- podoba na steklu je omogočila zasuk v pozitivno sliko;
- dosegel je prej nedosegljivo kratek čas ekspozicije (15 sekund), kar mu je omogočilo fotografirati portrete;
- slike je lahko svetlobno kopiral na papir;
- zaradi uporabe cenejših materialov je bil postopek izdelave slike mnogo cenejši.
V postopek je Puhar poleg skromnih informacij o dagerotipiji vložil vse svoje raznovrstno naravoslovno znanje, kreativen, eksperimentalen pristop in dostopne sestavine.
Bistveni elementi
- genialna ideja z uporabo stekla;
- dostopni materiali: žveplo (značilno za Puharja), mastiks, brom, jod, živo srebro in alkohol;
- lastno izdelana kamera.
Prednosti
- rekordno kratek čas osvetlitve – 15 sekund (drugi dotlej so čas merili v minutah in celo urah);
- pozitivna slika;
- možnost razmnoževanja.
Priznanja v svetovnem merilu
Janez Puhar je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od Pariza in drugih vplivnih centrov tedanje Evrope, zato so priznanja prišla z zamikom. Za svoj izum je leta 1851 prejel priznanje Avstrijske akademije znanosti in leto zatem diplomo francoske Academie nationale agricole, manufacturiere et commerciale, ki mu je ob tem dodelila naziv častni član. Sledile so objave v številnih strokovnih časopisih po svetu. V času, ko je končno dočakal mednarodna priznanja, je v letih 1851 do 1855 je sodeloval na treh svetovnih razstavah dosežkov človeškega uma v Londonu, New Yorku in v Parizu.
Povzeto po: https://www.fotodrustvo-kranj.si/images-and-floats
