Razstava bo na ogled od 20. 11. do 14. 12. 2015
Posebno odprtje s severnokorejskim pridihom.
Posebno odprtje s severnokorejskim pridihom bo v petek, 20. novembra, ob 19h v Stolpu Škrlovec.
Layerjeva hiša v Stolpu Škrlovec, stolpu intermedijske umetnosti in fotografije, pripravlja izjemno fotografsko razstavo, razstavo Matjaža Tančiča, Slovenca, ki ga je Svetovna fotografska organizacija (The World Photography Organization) leta 2013 nagradila z nazivom najboljši 3D-fotograf. Matjaž Tančič živi in dela med Ljubljano in Pekingom, maja 2014 pa je na povabilo Studia Koryo odpotoval v Severno Korejo in v okviru projekta „Portreti iz Demokratične ljudske republike Koreje“ napravil okoli sto portretov državljanov Severne Koreje različnih starosti, družbenih statusov in poklicev. Razstava je bila avgusta na ogled v ljubljanski Galeriji Fotografiji, konec septembra se je razstava odprla v Pjongjangu, konec novembra pa bo na ogled tudi v Kranju.
Petek, 20. november 2015, ob 19h : 3DPRK in SILENCE
Razstavo s severnokorejskim pridihom in virtualno prisotnostjo avtorja fotografij Matjaža Tančiča bo odprl posebni gost Ivan Novak, član skupine Laibach, ki je letos avgusta nastopila v Severni Koreji, po odprtju pa se bo v dvorani Stolpa Škrlovec odvil koncert skupine Silence, ki bo večer začinila tudi s skladbo Arirang, neuradno severnokorejsko himno.
Vstopnice za koncert: 10 €
Rezervacije: info@layer.si
Več informacij o koncertu: https://layer.si/?m=01100779
Matjaž Tančič o 3DPRK
»Rodil sem se v Jugoslaviji, v komunistični državi, ki danes ne obstaja več. Moje prvo samostojno potovanje v tujino je bilo na Kubo. Zatem sem potoval po Rusiji. Zadnja tri leta živim na Kitajskem in fotografije za svoj najnovejši projekt sem posnel v Severni Koreji.
Večina ljudi te dežele pozna le skozi prizmo klišejev. Za tamkajšnje ljudi si predstavljajo, da živijo na napačni strani puške, kot v hollywoodskih filmih, ali pa jih poznajo preko kratkih povzetkov trpljenja in nasilja, ki jih preberejo v medijih. Bolj kot je neka država kulturno in geografsko oddaljena, manj ji ljudje zaupajo in večje nerazumevanje kažejo do njenih prebivalcev.
Osredotočenost medijev na zločine in grozodejstva, ki jih je zagrešila Severna Koreja, popolnoma zasenči ljudi, ki tam dejansko živijo, saj so edini Severnokorejci, ki jih vidimo v časopisih, korakajoči vojaki.
Ko me je studio Koryo, ki se ukvarja s kulturnimi izmenjavami, povabil, naj izvedem fotografski projekt v Severni Koreji, sem vedel, da s svojimi fotografijami ne želim pripovedovati iste zgodbe, kot jo prikazujejo vsi televizijski kanali.
Portreti Severne Koreje nihajo med dvema ekstremoma: na eni strani imamo senzacionalistično demoniziranje, na drugi pa neutemeljeno idealiziranje in uprizarjanje iluzij. Obe vrsti portretov iz svoje slike brišeta človeška bitja, ki tam dejansko živijo.
Prav zato sem se odločil, da bom svoj projekt zgradil z osredotočanjem na skupino, ki tvori jedro vsake družbe – na ljudi. Prikazal bom ljudi različnih starosti, družbenih statusov in poklicev, s katerimi se lahko poistoveti kdorkoli in kjerkoli.
Ideja se mi je zdela enostavna, a kaj kmalu sem spoznal, zakaj je bilo do sedaj izvedenih le malo podobnih projektov.
Pri vsaki pozi portreta je treba zgraditi zaupanje s pogovorom med fotografom in fotografskim subjektom. Kljub nezaupanju na obeh straneh ter jezikovni prepreki nam je uspelo zgraditi most, ki je bil potreben za delo. Pomoč prevajalca in celo zvedavi opazovalci so mi omogočili, da sem nekako zaobšel tisti znani odnos med zahodnjaškimi fotografi in fotografskimi subjekti v Severni Koreji, ki ga zaznamujeta pomanjkanje neposredne komunikacije ali obrazložitev namena.
Med več kot stotimi portreti, ki sem jih posnel med popotovanjem po državi, najdemo boksarskega prvaka, med učenjem drsanja na ledu; študenta umetnosti, ki slika v gozdu; delavca v impozantnem jeklenem kompleksu ter mednarodnega delavca iz organizacije Rdečega križa. To so ljudje, ki jih svet ne vidi, ker se ne skladajo niti z domačo propagando o mogočni in zmagoslavni Severni Koreji niti z mednarodno podobo države, ki jo je zaradi njenih zločinov mogoče le ostro obsojati ali se iz nje norčevati zaradi njene revščine. Moja želja je, da bi se popolnoma izognil tej dihotomiji in predstavil resnične ljudi, ki živijo v Severni Koreji.«
Matjaž Tančič
Razstava nastaja v sodelovanju z Galerijo Fotografijo in Prešernovim gledališčem Kranj.