Ajda Kadunc (1995) je leta 2018 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer zaključuje magistrski študij slikarstva. V letu 2020 se je v okviru programa Erasmus+ izobraževala na Akademiji za likovno umetnost v Helsinkih. Bila je del skupinskih razstav, kot sta ‘Ne postopaj, danes je kataklizma’ v Galeriji Alkratraz (Ljubljana, 2021) ter IV. Mednarodni študentski bienale (Split, 2021). Spomladi je kot rezidenčna umetnica ustvarjala v odprtem ateljeju v Dobri Vagi, kjer se je preteklo leto samostojno predstavila z razstavo Nikoli Ničesar.

________________________________________________

Prepoznavanje vloge nepredvidljivega in izgubljanje je hkrati odlična priložnost za odkrivanje in kot kaže ena najbolj stresnih situacij – kot strastni iskalci smisla in upravljalci lastnih življenj smo izgubljeni zaradi travmatičnega konca koordinat. Negotovost postavljam na mesto načela raziskovanja novih redov in alternativnih prostorov komunikacije, ki presegajo naše dojemanje resničnosti in normalnosti. Razstavljena dela se skozi doživete trenutke nesmisla ukvarjajo z načini načrtne izgubitve, ki ponuja verjetnost novega prostora za kontemplacijo.

Govorim o tranzicij, ki se giblje v polju nesmisla, identitete, biti v stvareh in percepciji realnosti – če je naša percepcija omejena z našimi čuti, kako daleč lahko seže razumevanje drugačnih svetov? Kar potrebujem, je možnost naključja/ spodrsljaj, ki se kaže v atmosferičnih kompozicijah in čudnih formah ter postavitvah soodvisnih elementov – uporabim jih kot spodbujevalce vprašanja o realnosti in njenih mejah. Ne zanima me prvotni pomen elementov ampak tisti, ki se vzpostavi v procesu; V izjemno učinkovitem in smiselnem življenju rešitve najdem v jukstapozicijah podob in predmetov, kjer se smisel izgubi in ga je treba na novo opredeliti. Najboljši del izgubljanja je občutek prijetne negotovosti in kar se v procesu nepričakovano odkrije – šele v fazi nepredvidljivega lahko prepoznaš svobodo v situacijah, ko smisla ni pričakovati.

V procesu me zanima dvigovanje absurdnih, vsakodnevnih izkušenj in lastnega dojemanja na nivo nenavadnega, iskanje načinov za ponovno vzpostavitev neke vrste medsebojne komunikacije in čustvene vezi z okoljem in entitetami s katerimi si življenjski prostor delim. Zgodbo pripovedujejo objekti in prostori, ki so konstantno prisotni v mojem življenjskem prostoru. Nagovarjam hierarhije, ki smo jih ljudje ustvarili v naravnem svetu, koncepte ki razčlenjujejo in razvrščajo celoten kozmos v našo korist.