Nejc Trampuž skozi digitalne kolaže predstavlja svojo zaskrbljenost nad ustrojem in bodočnostjo družbe in človeka ter eksistenco narave. Potrošnja, v katere kolesje smo dodobra vpeti, ima za Zemljo grozljive posledice. Verjetno se zdi, da bo naše delovanje ogrozilo ne le naravo, pač pa tudi človeštvo, ki je od naravnih dobrin, predvsem vode in zraka, popolnoma odvisno. V dobi antropocena vrste izumirajo, podnebje se spreminja in ravnovesje se ruši, človeštvo pa eno za drugo prestopa točke brez povratka in ustvarja povratne zanke, ki celoten proces razkroja ekosistema še pospešujejo.

Družbeni sistem je mogoče hitro in radikalno prilagoditi, to je dokazala tudi pandemija koronavirusa. Dodobra je pretresla našo realnost in sprožila preizpraševanje družbenih vrednot in delovanja. Ključno je, da v tem obdobju prehoda v novo realnost v ospredje postavimo solidarnostni duh in razmišljamo o kolektivnem dobrem. To je priložnost za uvedbo globokih sprememb - tudi za reševanje okoljske krize, ki je dolgoročno neprimerno večja grožnja od koronavirusa.

Trampuževo izhodišče so skoraj kičaste fotografije naravnih in urbanih krajin ter prizorov. Na spletu mrgoli takih podob, ki prav klišejsko prikazujejo lepote, nad katerimi se prek ekrana naslajamo, čeprav je naravnih lepot vedno manj, te pa nadomeščajo brazde, ki jih za seboj pušča človek. Tako kot se do narave uničujoče vede človek, se avtor vede do teh fotografij, ki jih najde na spletu. Skozi nepravilno uporabo računalniških programov na fotografije aplicira močno pretirano, destruktivno digitalno obdelavo. S tem se izrazi kompresijski artefakt digitalne slikovne datoteke, barve se spremenijo, pojavljajo se vzorci. Podoba dobi novo estetiko, estetiko glitcha (glitch je tehnološka napaka, ki se lahko izrazi tudi v vizualnem). Več tako ranjenih fotografij nato avtor združuje skupaj v novo celoto, kolaž.