Država kot vešči manipulator ves čas strmi k popolni kontroli nad svojim prebivalstvom in za doseganje svojih ciljev uporablja različne vzvode. Enega od tovrstnih vzvodov zamolčanih ”dejstev” nam avtor predstavi v zgodbi o izgubljeni vasi na robu Krasa, kjer je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupina znanstvenikov po ukazu Republike Slovenije v popolni tajnosti začela raziskovati človeški genom. Nastali so prvi kloni ”pravih Slovencev”, vendar so ti gensko spremenjeni ljudje zaradi ponesrečenega eksperimentiranja ostali iznakaženi. V popolni izolaciji in nezavedanju preostalega sveta so živeli v oddaljeni vasi, dokler niso utonili v pozabo in se je za njimi (načrtno) izgubila vsaka sled. Potem pa jo je drobnogled vzel avtor, ki je med svojimi terenskimi raziskavami naletel na neizpodbitne dokaze – fotografije izgubljenih portretov (digitalni kompoziti, na katere je avtor fizično interveniral), ki delujejo kot neme priče neke mogoče zgodovinske ”resnice” in njene potlačitve.

Aljaž Anžič je študent tretjega letnika fotografije na Visoki šole za storitve (VIST) v Ljubljani, ki se usmerja v avtorsko fotografijo.

Avtor se sprašuje, kako človek gradi, sooblikuje in spreminja okolje, v katerem živi in kaj ostane za njim, ko se (zanj) čas ustavi. Od tega trenutka naprej okolja ne spreminja več človek sam, ampak je prepuščen drugim dejavnikom. Čas preoblikuje nek predmet, objekt, neodvisno od njegovega uporabnika in nekaj, kar je bilo nekoč ustvarjeno z namenom, da bi človek uporabljal, danes morda nima več iste funkcije ali se je ta spremenila. Avtor dokumentira notranjost podirajoče se zapuščene hiše, v kateri je do pred kratkim, 15 let bival gospod Jože. Samotar in vaški posebnež je v svoji veliki hiši zbiral in skladiščil vreče najrazličnejših stvari, predmetov in objektov, ki jih je nalagal in nalagal. Dokumentarne fotografije njegove nenavadne zbirke in zapuščine so s pomočjo posebne tehnike prenesene na dejanske predmete, najdene v hiši, ki poleg svoje izvorne funkcije sedaj postanejo materialni nosilci fotografske podobe.

Lovro Megušar (1999) je študent tretjega letnika fotografije VIST v Ljubljani. Pred tem je dokončal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija (Ljubljana). Kot fotograf pretežno deluje v komercialnem okolju, včasih pa ga zanese tudi v galerijo.

Set 54 kart, 61 x 88 mm

Avtor je četrto poletje zapored opravljal delo reševalca iz vode na slovenski obali in tako avgusta 289 ur svojega časa in življenja menjal za denar. Ker mu praktično ni ostajalo časa za ustvarjanje in fotografiranje je svoj delovni prostor preoblikoval v ustvarjalnega in z orodjem, ki ga je imel pri roki – prenosnim telefonom, lovil zanimive, bizarne in humorne trenutke kar na plaži. Ker kljub delu v življenju mora ostajati tudi čas za sprostitev in igro, je avtor v duhu dopustniškega kratkočasja iz motivov najdenih na plaži izdelal set kart.

Parazol je beseda za sončnik, dežnik oziroma senčnik. Izhodiščna ideja za avtoričino delo je spomin na babico, ki je pred leti na morju krpala star senčnik. Zakrpan senčnik je posedoval določeno unikatnost, saj je bil babičino ročno delo, obenem pa je vsak dan, ko je nudil senco nad glavo, deloval tudi kot neke vrste razstavni eksponat. Parazol sestavlja devet analognih fotografij z motivom senčnikov, ki so s tekočo emulzijo odtisnjeni na blago starega senčnika in nato po posameznih delih všiti v drug senčnik, ki predstavlja novo celoto. Za ogled fotografij je potrebno stopiti pod Parazol, dvigniti pogled in se sprehoditi v krogu od leve proti desni, tako da je zadnja fotografija zaprt senčnik, ki zaključuje zgodbo.

Poročilo sestavljajo iz različnih virov pridobljene informacije o osebah, s katerimi avtor, ki se je postavil v vlogo neuradnega informanta, razstavlja na dotični razstavi. Sorazstavljavci so tako postali objekti avtorjevega subjektivnega zaznavanja, del interpretacije njegove realnosti in vpogled v določen način videnja. Proces zbiranja podatkov spominja na sistem novačenja vzhodno nemške tajne policije Stasi, ki je med obdobjem hladne vojne rekrutirala številne t. i. neuradne informatorje, da so poročali o vsakodnevnem življenju svojih sosedov, sodelavcev in drugih posameznikov. Po padcu železne zavese je bil vsak Nemec, ki je pri Stasiju dobil kartoteko, upravičen do vpogleda v svoj dosje, če jih prej niso uničili. Podobno imajo danes avtorjevi sorazstavljavci možnost vpogleda v svoje datoteke, z njihovo javno razgrnitvijo pa tudi vsi obiskovalci razstave.

Blaž Zorko (1996) je študent tretjega letnika fotografije na Visoki šole za storitve (VIST) v Ljubljani in  dokumentarni fotograf, ki svoje oko in fotografsko kamero uperja v neposredno okolico, v kateri živi.