Avtor je samostojno razstavljal v Ateljeju 2050, Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, Uradu RS za mladino, Kulturnem centru Creativa v Kranju ter Galeriji Drugačnost odgovora v Kranju. Leta 2011 je za Prešernovo gledališče Kranj ustvaril portrete igralskega ansamba, leto kasneje pa je fotografije predstave Tri sestre razstavil v ljubljanski galeriji Pilon ter v Prešernovem gledališču Kranj. S skupinskimi razstavami se je predstavljal tudi izven slovenskih meja, leta 2005 v francoskem Cahorsu na razstavi Daleč, Visage francophones… visages de la Slovénie, leto kasneje pa v Atenah na razstavi Nekje drugje, 8th International festival of artistic photography.

Mare Mutić: BERLIN subtract

Urbani prostori so skozi celotno 20. stoletje predstavljali neizmerni izziv fotografom, ki skušajo ujeti okruške stvarnosti v zamrznjenih podobah. Ulična fotografija je bila vselej v veliki meri posvečena beleženju življenjskega utripa, raznolikosti in kolektivne dinamike, ki jo utelešajo velika mestna središča. Mare Mutić je s podobno intenco mesec dni kontinuirano fotografiral javne prostore Berlina, kjer je bival kot umetnik-rezident. Bazen motivov se je, podobno kot v vseh svetovnih metropolah, izkazal za neizmernega. Na podobah, ki namesto prepoznavnih obeležij rajši prikazujejo obrobne prostore in situacije, so ovekovečeni tako ljudje kot umetelne urbane strukture. Princip »snapshot« posnetkov, ki nepreračunljivo beležijo impresije ulic, hiš in prostorov javnega prevoza, je za avtorja morda nekoliko netipičen in nepričakovan, a se je izkazal za optimalni način obsesivnega in pogosto nepredvidenega vizualnega mapiranja mesta. Subjektivnemu in imtimnemu pristopu navkljub pa njegove podobe obenem pričajo o večplastni družbeno-ekonomski stvarnosti Berlina. Poleg obeležij državnega in upravnega aparata, ki pritiče sleherni prestolnici, je avtor beležil predvsem sledi in prostore čvrste alternativne ter umetniške srenje, ki se je v preteklih 25 letih zgrinjala v to mesto. Berlin so v dekadah nenehne tranzicije zaznamovali prav ustvarjalci, umetniki, aktivisti in uporniki.
Mutić se je tako prvenstveno osredotočil na ljudi, ki jih voajersko fotografira brez njihove vednosti, da bi s tem ohranil spontanost njihove pojavnosti. Na fotografijah, ki predstavljajo vizualno sled avtorjevih poti skozi mesto, ni ničesar režiranega in načrtovanega. Številne so posnete skozi okna mestnih avtobusov in vlakov, kar povzroča zanimive likovne učinke, ki pogosto spominjajo na dvojno ekspozicijo ali napako. Četudi avtorja med ustvarjalnim procesom morda vodi intuicija, pa so za namen predstavitve podobe izbrane in razporejene v premišljenem redu, ki izkazuje poznavanje zgodovinskih in družbenih danosti mesta. Začne se z nebom nad Židovskim muzejem in konča s portalom olimpijskega stadiona iz časa Tretjega rajha, ki simbolzirata turbulentno lokalno preteklost v toku 20. stoletja. Na fotografijah se izmenično pojavljajo ljudje, zidovi, obeleženi z grafiti in murali, markantne arhitekturne konstrukcije in notranjščine stavb. V ciklusu BERLIN subtract se tako brezsramno izrisujejo poteze izrazitega subjektivizma, ki na podoben način, kot sta to v ZDA nekdaj počela Helen Levitt ali Robert Frank, prodira v javni prostor ter ga skuša zaobjeti v njegovi celosti. Mutićev Berlin je izrazito eklektičen in mestoma dramatičen, četudi prikazuje le srž tamkajšnjega vsakdana na način beleženja obrazov prebivalcev in njihovih vizualnih sledi v javnem prostoru.

Miha Colner