Ni redkost, da umetniki poskušajo združiti nezdružljive materiale, jih pa redko uspejo zares združiti. Štirje študenti, dve študentki tekstila (Ajda Rep in Hana Tavčar) in dva študenta unikatnega oblikovanja (Satya Pene in Timotej Rosc) so soočeni z nalogo, da ustvarijo skupno intervencijo v Galeriji Mahlerca v Layerjevi hiši. V njej morajo združiti svoja znanja o obnašanju tekstila in keramike v novo, smiselno celoto. Tekstil v obliki, kot ga poznamo, ni združljiv s keramiko, razen če je sestavljen iz keramike, še manj pa je združljiv s surovo glino, simbolom krhkosti, trdosti (a ne trdnosti), togosti in krušljivosti – na kratko – splošni nestabilnosti. Zato se zdi delo že v naprej usojeno uničenju. Študentje sledijo materialu in njegovim lastnostim, njihova rešitev naloge je logična. Destrukcija. Celoten prostor oblečejo v tkanino, kot je to počel slaven umetniški par Christo in Jeanne Claude, nato pa ga prepojijo s tekočo glino. Ustvarijo glineno votlino, zatohlo vlažno jamo, v kateri bi bila uporaba maske obvezna, tudi če bi bili leta 2018. S tem ustvarijo nekakšen zeitgeist. Obiskovalci, ki se bodo sprehodili skozi prostor, bodo s svojo hojo in premikanjem povzročili destrukcijo umetniškega dela, povzročili, da bodo okruški gline padali na njihova ramena in lase, jih odnesli s seboj domov, z vsakim odkruškom pa se bodo v ozadju razkrile originalne stenske poslikave v prostoru. Da kosi gline obiskovalcem padajo na glavo, je študentom popolnoma vseeno, da izstopamo iz galerije umazani, prav tako. Votlina je kot maternica ali pa kot želodec, iz njiju nič ne pride čisto, v osnovi smo ustvarjeni, da smo umazani in zamazani ter da nam je zato vseeno. Njihovo votlina, ki ji z naslovom “cave_me” dodajo akcijo, glagol “povotlinjenja” je ultimativna primitivnost, prvotni svet, drug svet, mogoče normalen svet, ki pa je drugje, tu ga ni, saj je ta svet popolnoma nenaraven. Živimo v svetu, ki si ga nihče ne želi in predstavlja takšnega, kot v resnici je, zaprti in utesnjeni. Najbolje, da stopimo v jamo in zadihajmo s polnimi pljuči.

- Nina Koželj