V instalaciji Maruše Šuštar umetnost zaščiti življenje s svojo izbiro za estetsko, vendar pa to življenje pravzaprav ni veliko vredno in je – in naj ob tem malce zazebe – podobno vašemu.

Piščanec in človek sta si sorodna navznoter in morda malo manj navzven, a podobni so tudi organizirani pogoji v katerih živita. Podobna je tudi njuna zgodba, le redki njune vrste nosijo življenje, mnogi odpadejo na poti in v primeru piščancev končajo na naših krožnikih.

Umetnica je v banalnem našla potencial izjemnosti in odpadek spremenila v gradnik, ki predstavlja brstenje. Posebej zanimivo je, da umetnica reprezentira in ne uporabi resničnega, saj se v tej odločitvi skriva vez z osebnim. Jajčna lupina, ki jo je uporabila, zbrala in ohranila, ustvarja vez z njo v življenjskem obdobju, ko je človek zelo blizu čutenju življenja kot vitalne energije, ki se še ni ustalila v besedo.

Maruša Šuštar je tista, ki vzame in daje življenje. Življenja piščancev, življenja otrok.