LADO JAKŠA

Vizualno izhodišče razstavljene serije fotografij Lada Jakše predstavlja izziv in prednost sodobne digitalne tehnike, da na zaslonih fotoaparata ponuja brezhiben predogled slike, ki bo posneta in pri tem omogoča, da avtor svojo likovno vizijo pred pritiskom na sprožilec kamere lahko opazuje skozi celo vrsto optičnih, strukturnih, filtrirnih in drugih “open”. Tako fotograf gleda svet okoli sebe skozi vizure negativa, solarizacije, posterizacije, različnih planov ostrine … ter poišče likovne in vsebinske poante, ki “preoblikujejo” svetove poznanega in jih morda brez takšnega digitalnega predogleda ne bi niti opazili, kaj šele uvideli ali ustvarjalno in inspirativno razumeli. Prezrti pogledi, kot je ime tovrstni seriji fotografij in prihajajo na plano zgolj zaradi neobičajnih “prizmatičnih” pristopov, potrjujejo dejstvo, da je naš pogled na stvari, ljudi in svet pogosto površen in površinski. Tako kot je veliko Prezrtih pogledov, je žal tudi Prezrtih ljudi in prav njim je in bo posvečen celoten opus že “dokumentiranih” pa tudi novih, še prihajajočih posnetkov. Fotografije ostajajo takšne, kot jih je Lado Jakša videl na zaslonu kamere. Razstavljene v svoji izvorni, “predogledani” podobi so že same po sebi dragocene in navdihujoče ter kot takšne ne potrebujejo nikakršnih estetskih korektur ali obdelav.

BRUT CARNIOLLUS

Vizionarsko nadgrajuje izhodiščno fotografsko sliko – oziroma kot sam pravi, množice fotografskih zapisov, katerih zbiralec je – skozi različne digitalne postopke, kolažiranja ter se pri tem vsebinsko in preko naslavljanja svojih del poigrava s tematiko prapoka, praspomina, poskonceptualizma in ultra minimalizma. Slednji se v tej seriji izostri v izčiščena likovna dela abstraktnih oblik, gladkih, sočno barvnih površin, ki pa v sebi nosijo aktualno likovno sporočilo, nekakšen praspomin fotografskega medija iz katerega avtor izhaja. Tako je od vsega “digitalnega” balasta na koncu ostala le čista forma, ki v nekakšni nanodimenziji odzvanja prvotno in izhodiščno fotografsko sliko. Ta “praslika” je na koncu digitalne poti postala samostojno likovno delo, ki govori samo zase izven formalnih fototehničnih formulacij in je obenem, kot zatrjuje avtor, tudi brezglutenska in hipoalergenska organska abstrakcija, nastala kot “umetniška raziskava usodnih trenutkov ob velikem poku, ko je nastala prva raztrganina v tkanini vesolja.”

CVETO ZLATE

V razstavljeni seriji fotografij Cveto Zlate namerno ostaja pri primarni črnobeli fotografski tehniki in pri na videz enostavnem motivu lutke oziroma njenega obraza s katerim smo se kot otroci vsi bolj ali manj intimno srečevali, ga personificirali in doživljali kot živega. Morda se ljudje lutkam danes intenzivneje približujemo preko mode, estetskih operacij, pretiranega naprezanja po izklesanem telesu … v čemer infiltrirano odzvanjajo diktati globalnih lepotnih idealov … Ko vizualno tendiramo k podobnosti, dovoljujemo, da drugi upravljajo z nami, našim okusom in se kot lutke odzivamo celo na njihova pričakovanja … Se dekadentno deformiramo ali morda na novo osmišljamo? Je to zgolj črno-belo opažanje brez uporabe rožnatih očal? Pa vendar v namerno deformiranem obrazu lutke ostaja dovolj plemenite človeške mehkobe, zvedavosti, in zaupanja, da se bodo zadeve dogajale tako kot je treba, glede na visoke etične standarde. S spretno izbranimi zornimi koti, namerno poudarjenimi neostrinami, en face portretom, ki prehaja v profil ter z izzivalno fokusiranimi pogledi lutkinih oči daje Cveto Zlate fotografijam posebno psihološko razsežnost, nekakšno skrivnostno prisotnost, ko statična lutka skozi medij fotografije ponovno oživi in spregovori.

GERHART WEIHS

Ne preseneča, da Gerhart Weihs svoja dela naslavlja kot fotografike, saj je njihovo fotografsko izhodišče povsem očitno, vendar pa so na svojem digitalnem sprehodu do končne grafične podobe doživele mnogo transformacij. Ker so bile že prvotne fotografije posnete v zanimivih vizurah odbleskov, večslojnih nizanj fotografskih planov, zamikov ostrine in neostrine, so skozi digitalno obdelavo še pridobile na slikovitosti, vibrantnosti in barvni pestrosti. Njegovi zvezdniško popolni portretiranci – lutke, naši idealni globalni estetizirani lepotni vzorniki, se v svoji mirni in samozavestni drži, suverenih pogledov, likovno in mentalno plastijo pred nami v slikovitem prosojnem vsečasju vse dotlej, dokler se njihova podoba in svet naokoli ne razgradi do geometričnih abstraknih form, kot je primer reprodukcije v katalogu. Četudi so virtualni portretiranci Gerharta Weihsa zaustavljeni in zamrznjeni v digitalnem času, so ujetniki svojih lastnih in globalnih mrež, vpeti v usklajeno likovno in kompozicijsko dovršenost, v palimpsest realnega in irealnega, ostrega-neostrega, izpostavljenega-zakritega … “vpeti” med oblike, prostore ter znake sodobnega, preteklega in prihodnjega časa.

NUŠA PODGORNIK, likovna kritičarka in kuratorka