Filmske projekcije poletja
8. 7.–19. 8. 2021 vsak četrtek ob 21h
Vovkov vrt (amfiteater ob vrtu gradu Khislstein)
Tudi letos - poletni četrtki so rezervirani za blazine, kakšno opojno pijačo in oged filmske projekcije pod zvezdami. V Kranju spet gledamo dobre filme, kot vsako leto na Vovkovem vrtu. Počakamo, da ura na kranjskem zvoniku odbije devet in zaženemo projekcijo. Letos vas vabimo na sedem projekcij tako tuje kot domače produkcije, se vidimo!
Četrtek, 15. 7. ob 21h
Gagarine
Fanny Liatard in Jérémy Trouilh I Francija I 2020 I 95 min
Zgodba
Šestnajstletni Youri živi v nekoč mogočni stanovanjski zgradbi, ki nosi ime po prvem človeku, ki je poletel v vesolje. Ne da bi kadarkoli pokukal onstran življenja v revnem getu, sanja o skrivnostnih popotovanjih po daljnih galaksijah. Brez staršev, obdan z brezštevilnimi skicami, vesoljskimi zemljevidi in teleskopom, preživlja dneve skupaj z drugimi begunci, ki so tukaj našli zatočišče. Ko se mestne oblasti odločijo, da bodo stavbo porušile, se s prijateljema odloči za tih upor. Gagarin je portret življenjskega utripa v rasno pisanem predelu na obrobju Pariza. Film, posnet ob resničnem rušenju ogromnega stanovanjskega kompleksa Cité Gagarine, skozi preplet realizma in bujne domišljije izriše sanje mladega fanta, ki želi ubežati vsakdanji resničnosti.
Iz prve roke
»Pripravila sva video delavnice, nekatere s stanovalci različnih generacij in nekatere z ducatom udeležencev, starih med dvanajst in petindvajset let. Nekateri od teh mladih ljudi so ravnokar prispeli iz Sirije, drugi so tam prebivali od nekdaj. Med dolgimi srečanji smo govorili o njihovem življenju in sanjah. Vprašala sva jih, kje se vidijo v poznejšem življenju. Ti pogovori so izoblikovali Yourija. Med razgovori sta se globoko spodaj izrisali nujnost filma in njegova gonilna sila: sporočilo, da imajo lahko mladi, ki jih šablonsko obravnavamo s statističnega ali senzacionalnega vidika, velike sanje in nebrzdano domišljijo.« (Jérémy Trouilh)
Kritika
»Namesto nagrobne sveče ali žalnega venca sta Liatard in Trouilha naselju Gagarine v spomin posnela prelepo – obenem pa tudi duhovito filmsko odo eskapizmu. Gre za fikcijo posneto okoli resničnega dogodka; sanje okoli ruševin; naturščike okoli resničnih zvezd, kot sta Denis Lavant in Finnegan Oldfield; za krik najstnika, »Vsi skupaj mi že dajte Mir!«, ki ima ob tem v mislih mednarodno vesoljsko postajo – ki si jo tudi zgradi – in to kar doma oziroma, ko opravi z vsemi odvečnimi zidovi, pri sosedi(h).« (Anže Okorn I Ekran)
