Od 3. - 23. marca 2015, ob 19h v Stolpu Škrlovec
Javno vodstvo po razstavi z avtorjem Maticem Zormanom: sobota, 14. marec, ob 18h
(prevod naslova: Dajte mi svobodo ali smrt!)
Razstava v kranjskem Stolpu Škrlovec – stolpu intermedijske umetnosti in fotografije se posveča humanitarni katastrofi v Gazi, valu ilegalnega ubežništva ter agoniji ubežnikov in njihovih svojcev, ki jih je z izjemnim čutom za človečnost v objektiv ujel mladi in perspektivni gorenjski fotograf Matic Zorman.
Posledice vojn in humanitarne katastrofe v Gazi dobivajo novo dimenzijo. Tri vojne v šestih letih, konstantna blokada in militarizirano obleganje ozemlja so glavni razlogi, da se predvsem mladi in izobraženi ljudje odločajo za ilegalen pobeg iz tega pekla. Smrtonosni val ilegalnega ubežništva, ki se je pojavil lani po zadnji vojni, je zajel več Palestincev kot kdajkoli doslej. Tisoči se v upanju na stabilnejšo prihodnost odločajo za tvegan ilegalen prebeg iz Gaze. Ubežniki na svoji poti večkrat tvegajo smrt z edinim ciljem - doseči življenje v Evropi. Na poti preko podzemnih rovov bežijo v Egipt in naprej do Libije v upanju, da dosežejo ladje, s katerimi tihotapske združbe omogočajo ilegalen prebeg v svobodo. Dno Sredozemskega morja je postalo grob že stotinam ilegalnih ubežnikov iz Gaze, neprešteta pa so tudi življenja končana že prej, v puščavi. Razstava „Give me liberty, or give me death!“ (Dajte mi svobodo ali smrt!) dokumentira razloge za prebeg iz ozemlja, kjer je upanje že davno umrlo. Skozi osebne zgodbe fotografski reportažni esej Matica Zormana pripoveduje o usodi dveh ilegalnih ubežnikov in agoniji svojcev, ki v zapuščenih hišah čakajo na uradne novice o svojih bližnjih.
Matic Zorman je slovenski fotograf, ki se že vrsto let posveča reportažni fotografiji. Za svojo reportažno serijo fotografij „Obrazi vojne“ je bil sprejet med vzhajajoče talente agencije Reportage by Getty Images 2014, v letu 2012 pa je bil nagrajen za najboljšo reportažno serijo na natečaju Slovenia Press Photo. Za njim so številne fotografske razstave doma in v tujini, nedavno, 8. februarja 2015, pa je otvoril samostojno razstavo „Gaza in Darkness“ v galeriji Hope of revolutionary art v Teheranu, Iran.
Give me liberty, or give me death!
“Če bi neznancu opisoval, kako prepoznati Matica Zormana, bi mu preprosto svetoval, naj se pogovorja s tujci in Matica ne bo mogel zgrešiti, saj bo tisti, ki bo z največjo strastjo govoril, tisti, ki med pogovorom ne bo odmaknil pogleda, tisti, ki bo najbolj posvečen temu trenutku. In Matic Zorman je popolnoma posvečen fotografiji. Kako lep izraz biti posvečen, izraz, ki izhaja iz besede svetloba, dejanja svetiti. In kako popolna metafora za fotografijo kot medij.
Matic počne ravno to. S svojo fotografijo osvetljuje problem, za katerega vemo, da obstaja, vemo, da je tam, vemo, a smo postali otopeli za usodo sočloveka. Ne samo, da ne želimo, nočemo gledati obrazov teh ljudi, nočemo gledati njihove razsute domove, nočemo videti njihovega hrepenenja po normalnem življenju, nočemo videti njihovega dostojanstva, še najmanj pa si želimo vedeti njihovih imen. Raje poslušamo statistiko mnogomestnih števil ubitih in ranjenih, s katero nam postrežejo v istem dihu kot s statistiko gibanja delnic na borzi in cen goriva.
Matic pa nam pokaže konkreten obraz otroka, ki je iste starosti kot moja hči, pokaže nam otroško spalnico s figuricami miki miške, zapuščeno in popolnoma razdejano od vojne vihre, pokaže nam skrbno zloženo obleko, v kateri lahko vidimo ljubezen in žalost staršev, ki so izgubili sina, ki je želel samo priložnost za normalno življenje. Fotografija nam prikazuje Amarja Abu Assija, ki je izgubil obe nogi, a njegov pogled ni uklonjen, nasprotno, odseva pogum in odločnost po boljšem življenju, ki ga obljublja ponovno načrtovana migracija.
V Zormanovih fotografijah lahko prepoznamo usodo sočloveka in spoznanje, da se za hladno statistiko skriva tragedija. Naslednjič, ko slišimo, da je v eksploziji umrlo osem ljudi in je bilo štiriindvajset ranjenih, raje pomislimo, da so naši otroci izgubili starša in naši starši izgubili otroka. Prijatelj je izgubil obe nogi, sošolcu je zgorel obraz, sosedovemu otroku pa se je od vsega gorja pomračil razum, zato ga je potrebno privezati, da sploh lahko prespi noč. Ker vse to se je res zgodilo! Morda ne nam, a točno to se je zgodilo sočloveku.
Kajti če smo čisto iskreni in se vprašamo, v čem se mi razlikujemo od njih, pridemo do spoznanja, da to ni barva kože, niti veroizpoved, niti politično prepričanje. Edina resnična razlika med njimi in nami je ta, da smo se mi rodili na drugem koncu sveta. Čisto po naključju.”
– Borut Peterlin
