Prvi dve deli je Stupica združil z rimsko številko I in podnaslovil Sodišče I in Sodišče II. Risbi sta si podobni, zgoraj prikazujeta sedeče sodnike in spodaj sojene, Drugi dve deli je prav tako družil in sicer z rimsko številko II in ju naslovil Sestanek I in Sestanek II. Prizora predstavljata očitno skrivno srečanje več moških in žensk, sedečih za mizo. Peti prizor, Ilegalci, predstavlja pet moških in ženskih glav oziroma doprsij. Šesti list je naslovljen Zadnja pot; na njem vidimo ženske in moške z zavezanimi rokami, ki jih (italijanski) vojaki vkrcavajo v tovornjak. Sedma risba, Requiem, prikazuje spredaj krsto, v kateri leži moški, za njo pa so nanizane glave žalujočih. Osmi gvaš, Ob pogorišču, predstavlja štiri doprsja obupanih žensk, deveti Talci, pa sedem stoječih moških pred zidom. Na deseti risbi, Kamion, so moške in ženske postave vidne skozi zadnji del s ponjavo prekritega tovornjaka. Enajstega je naslovil Pogrebci, ki predstavlja skupino ljudi, zbranih ob zadnjem slovesu, zadnji pa je Ob pogorišču (nenaslovljen list, ki so ga poimenovali ustvarjalci razstave Upor / Resistance v MGLC Ljubljana l. 2008).

Okoli leta 1960, ko so nastale risbe s tematiko upora, se je v Stupičevem slikarstvu dogajala temeljita, najbolj usodna sprememba. Za platna, nastala v petdesetih letih, je bila značilna temna, zamolkla barvitost, avtor je uporabljal predvsem rjave, sive in temno rjave pigmente. Težke, zemeljske barve so bile značilne za predvojno zagrebško slikarstvo; po eni strani je to daljni odmev münchenske umetnosti 19. stoletja, po drugi strani pa rezultat navdušenja nad klasiki španskega slikarstva, kot so bili El Greco, Valàzquez, Ribera in Goya. Ti so najbolj očarali Ljuba Babića, ki je bil pet semestrov Stupičev profesor na likovni akademiji v Zagrebu, v mestu, kjer je Stupica po študiju ostal in se vrnil v Ljubjano šele leta 1946. Med slikami, ki so nastale v prvem obdobju ljubljanskega bivanja, ko naj bi na njihovo temačno razpoloženje vplival tudi prostor starega ateljeja na Resljevi cesti v Ljubljani, omenimo vsaj monumentalni množični prizor Pred sprevodom, delan v rjavkastih tonih in veliki platni Deklica pri mizi z igračami in Avtoportret s hčerko, obe iz leta 1956, v katerih prevladujejo modrikasti toni. Proti koncu desetletja, ko se je avtor preselil v nov atelje v ljubljansko Rožno dolino, so barve vedno bolj svetlele in že okoli 1960 jih je prevevala popolna belina z vsem bogastvom njenih odtenkov.

Povzeto po besedilu Jureta Mikuža, pripravljenim za razstavo Upor / Resistance v MGLC Ljubljana, 2008

Gabrijel Stupica (1913 – 1990), rojen v Dražgošah na Gorenjskem, študiral na akademiji v Zagrebu, se je leta 1946 vrnil v Ljubljano in deloval na novoustanovljeni akademiji, kjer je bil do svoje upokojitve dvakrat tudi rektor. Velja za enega najbolj uveljavljenih umetnikov v nekdanji Jugoslaviji ter za enega najbolj cenjenih slovenskih modernističnih umetnikov. Njegova dela so razstavljena v muzejih in galerijah na območju nekdanje Jugoslavije ter v Ameriki, Stockholmu, Rimu, Nürnbergu in drugod.