Iza Štrumbelj Oblak: Iza Štrumbelj Oblak
Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša
Avtoportret skozi materializacijo odnosov, spominov, interesov, nacionalne identitete v polje objektov predstavlja razširjen pogled na to kdo smo. Avtorica z ustvarjanjem tega projekta išče sebe, kjer jo zanima, kdo sploh je, kaj jo je izoblikovalo in kako jo vidijo drugi. Gledalcu ponuja formulo ter ga spodbudi, da jo aplicira nase in se vpraša kaj pa je pomembno zanj. Zanima jo, kaj se zgodi, če portretu odvzamemo portret sam in nam preostane le še raziskovanje drugih plasti. Morda je lahko prav odsotnost tako pomembnega dela osebne identitete zgovornejša, saj dovoli na površje privreti njenim ostalim gradnikom.
Zaporedje izbranih fotografij na steni vabi k rešitvi uganke. Samostojne uokvirjene fotografije same po sebi v odsotnosti celote ne predstavljajo ničesar, so dokumentacija objektov/subjektov. Zaradi določenega mesta, kjer v mreži fotografij stojijo, lahko razberemo, v katero kategorijo spadajo. Interesna dejavnost, nacionalna identiteta, družinski odnos. Kdo ali kaj je njihov skupni imenovalec?
Motivi fotografij so simboli, ki nam omogočajo spoznavanje povezav med njimi. Oseba nosi očala. Pozicija fotografije v mreži nam predstavi odnos osebe do izbranih motivov. Oseba ima določenega konja za svojega družinskega člana. O osebi lahko ugibamo, katerega spola in starosti je. Ni več otrok. Glede na izbor predmetov lahko ocenjujemo, kaj ima pri njej poseben pomen. Je človek medijev. Kot otrok je rada poslušala pravljice na kasetah. Nintendo DS je star približno 15 let, torej je oseba v svojih dvajsetih. Verjetno je fant. Oseba ima rada glasbo, ali pa je morda kaj lepega doživela na Exitu leta 2015. Še ena potrditev, da je oseba v svojih dvajsetih. Kristal, igrača roza miške, blazinica, šop las. Premislili smo si, punca je. Rada ima umetnost, fotografira (glede na število objektivov tudi profesionalno), kajta, lahko bi rekli, da je športen tip.
Fotografije njenih dokumentov nam potrdijo njeno starost, spol in nacionalnost. Je Slovenka. Odsotnost objektov je enako zgovorna kot prisotnost. Določen pomen pripisuje svojemu zdravju, med objekti je namreč njena zdravstvena kartoteka. Ni sledu o njeni religiozni pripadnosti. Verjetno je ateistka. Morda je krščena, morda je zaključila birmo, a vere ne prakticira. Prehajamo na sklepanje, kar nam omogoča zavedanje, da je oseba del določene družbe, ki ima svoja pravila in norme. Glede na njen dvojni priimek je verjetno otrok staršev, ki niso poročeni. Ni krščena, premislili smo si. Odraščala je v družini srednjega razreda, zgodaj se je začela ukvarjati s konjeništvom. Ima tudi nekaj nagrad. Starši so ponosni nanjo. Dali so ji vse, kar so ji lahko. Vzgojili so jo v skromno in prijazno dekle. Še vedno živi doma. Morda si želijo, da se osamosvoji. A vedo, da je to težko, sploh dandanes in sploh v umetniških poklicih.
Če jo primerjamo s svetovno populacijo, spada med privilegirane osebe. Iza ima dom, zavetje in družino. Njena zgodba je zgodba srečnega človeka. Ize ne poznamo. Ne vemo, kako razume svoje življenje. Fotografski projekt nam ne pripoveduje ničesar o njenih čustvih, vrednotah, bojaznih. Pri projektu gre za popolno objektifikacijo življenja nekoga. Je brezoseben, četudi je v središču oseba. Fotografije nam prikazujejo celoto, a ta ni absolutna. Morda je vse laž, morda naključje, ali pa nas morda umetnica nalašč zavede, da si o njej mislimo le najboljše. Dokaz več, da je fotografija zmožna manipulacije in uokviranja. Morda pa je vse res. Vse to je Iza, do sem nam zaupa njeno življenje, to je njen avtoportret.