Načrt Tracy Edwards, da se z izključno žensko ekipo jadralk udeleži Whitbreadove regate okoli sveta, je bil leta 1989 nekaj popolnoma nezaslišanega. Nihče ni verjel, da bodo sploh prišle do startne linije, kaj šele zdržale do finiša. Nikoli ne bodo našle sponzorja. Prešibke so in manjka jim znanja. Še prve etape jim ne bo uspelo zaključiti. Pravzaprav bodo lahko srečne, če sploh preživijo … A šestindvajsetletna Tracy, nekdanja ladijska kuharica, je za krmilom jadrnice Maiden, »stare konzerve, polne babnic«, kot se je izrazil neki novinar, dokazala, da se motijo.

»Maiden je ena tistih navdihujočih zgodb: ko jih enkrat slišiš, jih nikoli več ne pozabiš. […] Film o pogumu in odločnosti, o tem, kako se lahko zgodijo velike reči, kadar nam je dovoljeno verjeti vase. To je zgodba o dekletu, ki si je drznila sanjati, ter o ekipi, ki je kljubovala šovinizmu in postavila zgled vsemu svetu. Tracyjina zgodba je danes enako pomembna, kot je bila v času zgodovinske plovbe. Na številnih področjih življenja še vedno vladajo predsodki in šovinizem. Upam, da nas bo film spomnil – kdorkoli že smo, moški ali ženske –, da moramo slediti svojim sanjam, tudi če se ovire včasih zdijo nepremostljive. […] Jadralke pa je zame tudi film o sestrstvu in naklonjenosti, ki sta se stkala med ženskami.« (Alex Holmes)

»Tudi smejali se boste, zlasti ob pogledu na jadralke, ki izzivalno pozirajo v kopalkah, da bi se ponorčevale iz medijev in njihovega seksističnega odnosa. Večinoma pa film deluje v polju napetosti. ‘Ocean te vedno poskuša ubiti,’ na začetku reče Tracy Edwards. Ne šali se. Iz nekaterih posnetkov, ki so jih posnele članice posadke, puhti dih jemajoč suspenz. […] Ko barka zapluje v sklepno etapo, pa se vam bo v grlu naredil cmok. Pionirkam zato pripravite fanfare in vzklike občudovanja. Njihov dosežek je še vedno razlog za slavje.« (Peter Travers I Rolling Stone)