ZAVOJ, ZAVOJ …

“Domen je moj sorodnik. Domen je moj nečak. Domna imam rad. V njem, v njegovih slikah ni zavisti, ni zlaganosti, ni sprenevedavosti.

Domen sprejema milo ali nemilo usodo težnosti, gravitacije, ki jo s slikanjem zaobhaja, presega. Dreza v belino čez-neba, v črnino čez-neba. Vleče, navdihuje ga nevidno, neizrekljivo, neopisljivo, neotipljivo, neosvojljivo.
Bolj ko se zaveda praznine beline in praznine črnine, bolj precizne so njegove poteze. Bolj ko premišljuje, občuti vse-razpršenost svoje in vesoljne duše, bolj se osredotoča, zgošča v vero o vse-prepletenosti. Njegove slike pričajo blago a ves čas napeto vse-povezanost.
Je beseda vesolja neslišen trepet neskončne mreže? Domen ji hoče prisluhniti. Zdi se, da se zna, podobno zvezdam, pomanjšati. Zna lesti vase, da nato – od znotraj navzven, gnan od tistega, kar je v njegovi ustvarjalni duši skrito, skrivnostno – izbruhne, eksplodira, nežni zamah.
Domnov zamah ni le nežen. Je tudi odločen.
Odločnost, srčnost je kanvas Domnovi zračnosti.
»Človekova zračnost – sorodnost ptici – je za verujočega zakon,« razmišlja ob vzponu na Storžič Taras Kermauner. Domen, Domnove slike so sorodniki te Kermaunerjeve misli. Zračnost je namreč toplo razlivanje Domnove slikarske, osebne molitve, ki zmore prevetriti zatohle, na cekin zreducirane okvire vsakdanjikov potrošnega, apatičnega, nič več empatičnega sveta.
Domen je dan. Je Dominik, je Nedelja. Je Nedelja nemirne zračnosti, Nedelja brez zaključnega: »amen«. Njegovo ustvarjanje terja premislek o tem, v kakšnih okvirih tičimo. Terja premislek o tem, ali smo sposobni predreti predpisano pravokotnost omejenosti, zlaganosti, preračunljivosti, samozadostnosti.
Sem sploh ustrezen Domnov sorodnik? Na kakšen način molim, mislim človeka ob sebi?
Domnove slike dihajo sočloveka, dihajo zanj. Domen celo ob zgubani, usihajoči prababici vzklikne: »Poglej, kako je fletna!« V gubah, v suhem vidi, najde obet, upanje, lepo, novo rojstvo. Blagočúten je.
Domen je soroden pticam tudi na Krvavcu, na smučiščih, na smučarski deski, v akrobatskem skoku, v zraku nad belim in od smoga črnim snegom.
Še bolj je pticam soroden v slikarskem izrazu. V belini in črnini mandal udejanja vero, iskanje samega sebe, božjega v sebi. Domen noče posedovati »nebeškega kraljestva«. Seje, da bi naš pogled lahko žel.
Sprejema težnost, gravitacijo, usodo. Zna doskočiti, pristati. Z doskokom, s pristankom na svojstven način občuti, srka nebo, čez-nebo. Je pišče, ki kljuva belino, je žolna, ki kljuva črnino, je akrobatski deskar, je sokol.
S svetlobo v sebi, v slikah, je tu, v gravitacijskemu jajcu in je, z izostrenim pogledom duše v zračnosti, brezzračnosti, v vakuumu … Občuti belino niti, črnino črnih lukenj.
Ko deska, pušča za sabo sledi, ki se topijo, izginjajo.
Ko slika, deska po nevidni materiji in ohranja, udejanja slutnjo, slutnjo tistega, kar nas presega, kar je skritega, kar je manj in več kot sled: zavoj, zavoj, zavoj …”

Krištof Dovjak

Vabljeni!