Maruša Štibelj: Ko se čas ustavi, se mi ne / When Time Stops, We Don’t (2020)

Najnovejšo serijo je Maruša v celoti ustvarila v času samoizolacije ob prvem pojavu novega koronavirusa. Letošnjo pomlad se je čas ustavil. Obdobje je umetnica doživljala kot čas, ko so se družbeni problemi artikulirali, postali so bolj vidni in odprti za skupno reševanje. Kot da je vse postalo bolj jasno. Vrednostni sistem pa se je končno stabiliziral. A vendarle, če prikažemo s preprosto prispodobo, s katero se lahko vsak poistoveti, starih omar vendarle nismo pospravili, čeprav smo si vseskozi prigovarjali, da je zdaj odličen, podarjen čas. Tudi družbeni problemi so ostali in le nekaj tednov po koncu samoizolacije smo v nazaj ustaljenih tirnicah, hitimo v nakupovalna središča, pozabili smo na kmete, ki so nam dostavljali hrano v zabojčkih, še videostreama kakšnega koncerta se nam ne ljubi več pogledati. Reševanje sveta je bilo kaj hitro postavljeno na stranski tir, napake, ki smo jih spomladi videli, ponavljamo. A izjeme obstajajo in po besedah Maruše se v krizi krepi solidarnost, umetnost in bitka za pozabljene vrednote.

V času samoizolacije so se globalne in lokalne teme v medijih in intimnih pogovorih zreducirale na številke okuženih, povezanost sveta in posledice ustavitve gospodarstva, v kulturnih krogih so seveda odmevale prepovedi izvajanja dogodkov in molk kulturnega ministrstva. Serijo “Ko se čas ustavi, se mi ne”, ki šteje več kot 30 del, je Maruša ustvarila zgolj v treh mesecih ter se vsakodnevno odzivala na dogajanje okoli nje. Ovekovečila je nerazumne odločitve ljudi, ki imajo moč, ne zavedajo pa se, da moč prinaša odgovornost, in izpostavljala problematiko, ki se je odkrivala ob tem. Močno nas zadane Slišite narave krik / Hear the Scream of Nature, ki reagira na odločitev ministrstva za okolje, da odvzame okoljevarstvenikom možnost soodločanja v gradbenih projektih. Na demonstracije apelira tudi kolesarsko navdahnjena Brezplačna vožnja z Milostjo / Free Ride with Grace. Teme, ki so jo nagovorile, so še težave brezdomstva (Ni doma, ni izolacije / No home, no isolation), žvižgaštva (Žvižg / Wistle), zaznati je tudi nove, specifične motive, kot je balkon, prostor srečevanja med ljudmi. V seriji so prisotni frustracije, stiske in anksioznost pred negotovo prihodnostjo. Posebej močno nas kljub majhni dimenziji zadane delo Bližina v distanci / Closeness in distance, kjer je prikazan trenutek slovesa od virusa umirajočih starostnikov od svojih svojcev preko tabličnega računalnika.

Dotiki rok, stiki, vezi, ki smo jih pogrešali ali se jih bali vzpostaviti, nas skozi platna nagovarjajo, naj zasadimo seme novega družbenega mehanizma. Zdaj je čas. Bil je čas. Ustavljenega časa nismo izkoristili, ko nam je bil podarjen. V resnici se tudi Maruša ni ustavila, v kratkem času je ustvarila veliko umetniško produkcijo. Tudi njej je čas minil. A za seboj je pustila podobe upora, ponovnega vzpona, rasti in zmage. Zgodba naše skupne samoizolacije nas potegne v prostor kot vertigo, družbeni mehanizem se zavrti pred našimi očmi. Vrtijo se navidezne ure na platnih in nas gnetejo po prostoru. Ustavimo se.