Na Mergentalerjevi ulični galeriji nadaljujemo z vizualnimi odgovori na vprašanja o prihodnosti urbanega razvoja, mest in vseh nas. Prihodnost mest fotografinja Mia Mihelič opazuje skozi barvno nevihto, ki vpije in opozarja o prevladi nečloveškega proti človeškemu. Grmenja, strel, vodá si ne moremo podrediti in jih uravnavati po naših željah. So nad našimi zmožnostmi, simbolizirajo našo nemoč in grozečo veličino narave. A človek vztraja. Zemlja in narava pa tudi. Mia Mihelič naslavlja ta dvoboj v razstavljeni serija digitalnih fotografij. Mihelič v umetniške fotografije vpleta znane motive iz Kranja, a občutek, da se lahko naravne katastrofe zgodijo tudi blizu nas, se zmanjša ob avtoričinih namigih, da so prikazane situacije v tako oddaljeni prihodnosti, ki je naše generacije ne bodo doživele. Da gre za čas, ko bo nebo vseh drugih barv, samo modro ne.

Avtorica ob razstavi razmišlja:

“Morda nekoč preteklost spet postane prihodnost? Je samo očiščenje sveta zgolj vizija? Mesta postajajo tesna, prenatrpana, industrijsko hladna, oblegana, mehanizirana. Prav taki z njimi postajajo tudi ljudje. Odmaknjeni od prvotnega. Se bodo mesta zopet poravnala? Kaj sledi? Je propad civilizacije del planetarnega samoočiščenja? Bodo nekoč zopet drevesa prerasla vse, kar je uspel človek v dolgih tisočletjih zgraditi? Kakšen je cikel, ki nam ga dopušča Zemlja? Ljudje smo se zagradili do te mere, da ponekod niso niti oblaki več vidni, če človek ne pogleda ravno navzgor. Najprej beton in nato vanj zasajena drevesa.”

Fotografije so nastale kot nenehno raziskovanje okolice, detajlov, svetlobe in barv. V svojem pomenu se spogledujejo z vprašanji človeškega obstoja, človekove trajnosti, smrtnosti, ustvarjalnosti, na nek način pa tudi ujetosti v tuzemeljski, človeški svet. Fotografije so narejene s pomočjo sodobne digitalne tehnologije, posnete z visokoločljivo kamero na telefonu iPhone ter dovršene z različnimi tehnikami digitalne postprodukcije.