Maruša Štibelj: Kronično pozni / Chronically Late (2018-2020)
Layerjeva hiša
Serijo Kronično pozni Maruša Štibelj razstavlja prvič, a ne v celoti, saj bodo vsa dela iz serije v Groharjevi galeriji v Škofji Loki prikazana januarja naslednje leto. Razdeljena je po področjih, ki jih umetnica nagovarja in za katere meni, da jim moramo posvetiti več pozornosti, ker niso imune na minevanje časa. Zdi se, kot da bi nam nekdo zameglil razum in se nam vrednote, kot so družina, medsebojni odnosi, skrb za naravno okolje in užitek ob kulturnih stvaritvah, zde odmaknjene, neopazne. Povedna je misel, da je kronično prepoznost Maruša predstavila kot epidemijo današnjega časa. Neka druga epidemija pa nam je pravzaprav omogočila, da pridemo do ugotovitev, kaj cenimo in kaj nam veliko pomen
Štibelj je pri nastajanju serije izhajala iz stare nemške knjige o boleznih in defektu oči, od tu prispodoba z zamegljenim vidom, od tu pa tudi številna očesa na platnih in kolažih na papirju. Poleg oči so stalnica kolažev umetničinega zadnjega obdobja tudi ure. Zanemarjanje časa, zatiskanje oči pred minevanjem, strah pred zamujanjem in prikazi točno določenega obdobja, ki izginja, se pojavljajo na kolažih na papirju bolj jasno, enopomensko, na platnih pa bolj fragmentirano, raztreseno. Ideja se na njih šele skristalizira šele ob poglobitvi v posamezne elemente in ob njihovem povezovanju. Vzeti si čas za umetnost je lahko skupni imenovalec vseh. V kolažu Samozaposlena je očiten odnos umetnice do same sebe, kjer družbeni pritisk pripomore k nenehnemu opozarjanju na slabe pogoje in slabo izbiro kulturne delavke_ca, da izvaja delo, ki mu vsakodnevno ne napolni krožnika.
Kronično pozni je ena bolj razumljivih serij, nekatere kolažne vinjete nastopajo kot kratki vizualni slogani z javnim sporočilom. V delu Čas za zelen znak avtorica opozarja na nujnost zelene politike, kolaž na platnu Medtem v sicer razpršenem okolju opozarja na poplave, naslov pa nakazuje, da se le-te dogajajo na drugem delu planeta, ki na nas neposredno ne vpliva. Zamujamo tudi pri odnosih. Poveden je kolaž Družinska dinamika, kjer nas v prvem planu čaka ležeča ženska, truplo, ki ima podobno pozo, kot medijsko izpostavljen sirski deček, begunec. Roke iz povsod kažejo na krivca, vihtijo pest, iščejo drugo človeško dlan, dotik. Zamujamo z “biti solidarni”, čakamo na skupno evropsko politiko, nove sheme, programe pomoči itd., ki nas kot družbo postavlja v odvisne odnose. Kdaj bomo vzeli stvari v svoje roke in se postavili za pravo stvar, nas skozi kolaže sprašuje Štibelj.
- Zala Orel
