Miha Maurič je pesnik, filozof, programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna in urednik spletne LUD Literature. Uredil je zbir šestih Šalamunovih pesniških zbirk, ki so posthumno izšle v knjigi Jutro (Beletrina, 2018), knjižico Vse kar sem objel je ušlo (JSKD, 2019) kot posebno izdajo ob obletnici pesnikove smrti in dvojezično zbirko In povsod je bil sneg (JSKD, 2021). Je član umetniškega kolektiva Ignor in soorganizator pesniškega maratona ob svetovnem dnevu poezije. Njegove pesmi so med drugim objavljene v revijah Poetikon in Monstruma ter v knjižni antologiji Slišiš goreti sonce (Hiša poezije, 2019), ki je naslovljena po njegovem verzu. Leta 2019 je izdal pesniško knjižico z naslovom podivjan raznos gravitacije (MIK), leta 2020 pa pesniško zbirko mašinerija mogotcev (Hiša poezije). Vključen je v antologiji protestniške poezije Poezija je zakon (2021) in Beseda upora (2022). Leta 2023 je izdal pesniško zbirko pod oknom čebljajo leni jastogi (Črna skrinjica), ki je nastala na rezidenci fundacije T.S.Eliota v ZDA. Živi in ustvarja v Ljubljani.
