Mateja Kavčič: Pravezi

četrtek, 30. 05. 2019
Galerija Stolpa Škrlovec

Mateja Kavčič: Pravezi

Prostorska postavitev

30. 5. - 22. 6. 2019

Odprtje: četrtek, 30. maj, ob 19h

Pletenje kit (vezi) iz močvirskih trav lahko asocira na spletanje las, nežnost, skrbnost, ljubezen, odnos matere in hčere, na usklajenost naših prednikov z naravo. Kite iz ničvrednega minljivega materiala (dolge tudi 30 m), simbolizirajo tok naših življenj, prikazujejejo živost in pomembnost same poti, srečevanj, spletanj vezi in zvez. Pa tudi našo senzibilnost, krhkost, ranljivost in minljivost.

Zelena barva trav predstavlja življenjski sok, žile narave, je živa kot voda, vir in pogoj življenja, predstavlja večen tok časa. V današnji »kibernetski« potrošniški družbi se nam ponujajo negativne, lažne, nenaravne vezi. Ne ločimo več, katere so dobre za nas in katere bi bilo bolje pretrgati. Posledica so odvisnosti od raznih medijev in digitalnih naprav, ki nas onemogočajo in vse bolj oddaljujejo od primarnega ravnovesja z okolico in s samim seboj. Popkovnice povezane z naravo postajajo pri marsikomu povsem oslabele, raztrgane, ali jih sploh ni več.

Iz kataloga:

Mateja Kavčič, sicer slikarka, se v svojem nedavnem ustvarjanju osredotoča na naravo. Narava jo inspirira, ko izbira motive, s katerimi pripoveduje svoje zgodbe. Iz narave jemlje osrednje vire in materiale, s katerimi te zgodbe zgradi in splete. Spogleduje se z eko umetnostjo in land artom, a je v svojem izstopajočem likovnem jeziku edinstvena. Prvine land arta prinaša v galerijske prostore. S tem hladnim stenam ne prinaša neposredne topline umetniške intervencije – človeškega posega, temveč stenam in prostoru, ki ga stene obdajajo, pridodaja občutke, ki jih v nas vzbuja samo narava. Zbadanje posušene trave, duh rečnih kamnov, šum rastlinja in morda najbolj subtilno, občutek globine.

Globina prihaja do izraza skozi njene risbe z ogljem na platno. Nanose detajlov rastlinja niza v neskončnost. Vzorci in nežne teksture pripovedujejo zgodbe o cikličnem obnavljanju, o minevanju in ponovnem rojevanju. Naravne procese Mateja Kavčič upodablja z izjemno milino, brezčasno eleganco, ki ji jo je, kot se zdi, podarila narava sama.

Umetnica je z barvno shemo skromna, tako kot narava, ki ne dvori nikomur. Manjko živih barv cvetja  ne pričakuje opraševalca. Rastlinje njenega sveta je tiho in mirno, v njem ne brenči od živalskih mikrokozmosov. Njene reke niso divje, struge so skoraj posušene, nekoč slapovi danes kapljajo. A utrjene rastline bijejo tiho bitko naprej.

Njeno pletenje kit (vezi) iz močvirskih trav nas lahko spominja na spletanje las, nežnost, skrbnost, ljubezen, odnos matere in hčere, na usklajenost naših prednikov z naravo (pravezi). Kite iz minljivega materiala simbolizirajo tok naših življenj, prikazujejo živost in pomembnost same poti, srečevanj, spletanj vezi in zvez, obenem pa tudi našo senzibilnost, krhkost, ranljivost in minljivost. Zelena barva trav predstavlja življenjski sok, žile narave, je živa kot voda, vir in pogoj življenja, večen tok časa. Takšne organske vezi, ki jih simbolizirajo kite Mateje Kavčič, so v današnji »kibernetski« potrošniški družbi zamenjale negativne, lažne, nenaravne vezi. Ne ločimo več, katere so dobre za nas in katere bi bilo bolje pretrgati. Posledica so odvisnosti od medijev in digitalnih naprav, ki nas onemogočajo in vse bolj oddaljujejo od primarnega ravnovesja z okolico in s samim seboj. Popkovnice povezane z naravo postajajo povsem oslabele, raztrgane ali jih sploh ni več.

Zaokrožena organska oblika Stolpa Škrlovec je poseben prostor, ki se vsebinsko in vizualno zelo lepo povezuje z Matejinimi deli, ki govorijo o stalnem spreminjanju, krožnem toku časa, o minevanju, razpadanju, ponovnem rojevanju, pa tudi o tem, kako majhen delček narave je človek in kako veličastno neskončna je njena moč. Če bo človek še naprej egoistično/egocentrično in obenem naivno prepričan v superiornost nad njo, bo uničil le samega sebe. Narava nas bo mimogrede prerasla, zato bi se morali zavedati svojih pravezi. Narava nam daje hrano, zavetje in mir.

O avtorici:

Mateja Kavčič, rojena 1970, izhaja iz Brestanice. Po končani Srednji šoli za oblikovanje, je leta 1994 diplomirala na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani ter kasneje obiskovala slikarsko specialko. Leta 2007 je pridobila pedagoško andragoško izobrazbo na FF Univerze v Ljubljani. Od leta 1995 ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, prostorskih postavitev in land arta. Ves čas ustvarjanja se ukvarja z naravo. Zanjo so značilne slike in risbe na okroglih formatih, risanje z ogjem direktno na stene galerij in prostorske postavitve iz materialov najdenih v naravi. Sodeluje tudi pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Zadnjih 16 let živi in ustvarja v Škofji Loki. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena in štipendirana, leta 2011 je dobila Priznanje Majskega salona. Nekaj njenih del se nahaja v zbirkah pomembnejših galerij v Sloveniji, mnogo v privatnih zbirkah v Sloveniji in v tujini. Do sedaj se je predstavila na šestinštiridesetih samostojnih razstavah in na vrsti skupinskih razstav. Večkrat je razstavljala tudi na prostem, prvič leta 1997 s projektom Galerija v parku Tivoli v Ljubljani. Izstopata razstavi Gozdni duh v Galeriji Krško, kjer je z ogljem narisala gozd na 200 kvadratnih metrov oblih zidov nekdanje baročne cerkvice. Z razstavo Zavetja, leta 2016 v lapidariju Galerije Božidar Jakac, je začela resneje ustvarjati tudi iz materialov najdenih v naravi. Večkrat kombinira različne veje svojega ustvarjanja. Leta 2018 je v sklopu umetniške rezidence Ministrstva za kulturo 1 mesec bivala na Dunaju in imela kasneje v Galeriji Kro art contemporary na Dunaju razstavo Upside down.

prijava na layer obvestila

prijava na medijska obvestila