Pletenje kit (vezi) iz močvirskih trav lahko asocira na spletanje las, nežnost, skrbnost, ljubezen, odnos matere in hčere, na usklajenost naših prednikov z naravo. Kite iz ničvrednega minljivega materiala (dolge tudi 30 m), simbolizirajo tok naših življenj, prikazujejejo živost in pomembnost same poti, srečevanj, spletanj vezi in zvez. Pa tudi našo senzibilnost, krhkost, ranljivost in minljivost.

Zelena barva trav predstavlja življenjski sok, žile narave, je živa kot voda, vir in pogoj življenja, predstavlja večen tok časa. V današnji »kibernetski« potrošniški družbi se nam ponujajo negativne, lažne, nenaravne vezi. Ne ločimo več, katere so dobre za nas in katere bi bilo bolje pretrgati. Posledica so odvisnosti od raznih medijev in digitalnih naprav, ki nas onemogočajo in vse bolj oddaljujejo od primarnega ravnovesja z okolico in s samim seboj. Popkovnice povezane z naravo postajajo pri marsikomu povsem oslabele, raztrgane, ali jih sploh ni več.

Mateja Kavčič, rojena 1970, izhaja iz Brestanice. Po končani Srednji šoli za oblikovanje, je leta 1994 diplomirala na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani ter kasneje obiskovala slikarsko specialko. Leta 2007 je pridobila pedagoško andragoško izobrazbo na FF Univerze v Ljubljani. Od leta 1995 ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, prostorskih postavitev in land arta. Ves čas ustvarjanja se ukvarja z naravo. Zanjo so značilne slike in risbe na okroglih formatih, risanje z ogjem direktno na stene galerij in prostorske postavitve iz materialov najdenih v naravi. Sodeluje tudi pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Zadnjih 16 let živi in ustvarja v Škofji Loki. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena in štipendirana, leta 2011 je dobila Priznanje Majskega salona. Nekaj njenih del se nahaja v zbirkah pomembnejših galerij v Sloveniji, mnogo v privatnih zbirkah v Sloveniji in v tujini. Do sedaj se je predstavila na šestinštiridesetih samostojnih razstavah in na vrsti skupinskih razstav. Večkrat je razstavljala tudi na prostem, prvič leta 1997 s projektom Galerija v parku Tivoli v Ljubljani. Izstopata razstavi Gozdni duh v Galeriji Krško, kjer je z ogljem narisala gozd na 200 kvadratnih metrov oblih zidov nekdanje baročne cerkvice. Z razstavo Zavetja, leta 2016 v lapidariju Galerije Božidar Jakac, je začela resneje ustvarjati tudi iz materialov najdenih v naravi. Večkrat kombinira različne veje svojega ustvarjanja. Leta 2018 je v sklopu umetniške rezidence Ministrstva za kulturo 1 mesec bivala na Dunaju in imela kasneje v Galeriji Kro art contemporary na Dunaju razstavo Upside down.