MEDPROSTOR
Hodniki so bili v arhitekturo vpeljani z namenom omogočanja učinkovitejšega in bolj ekonomskega prehajanja med prostori, ter pripomogli k njihovi lažji razporeditvi znotraj stavbe. Prvo omembo hodnika kot besede, ki jo poznamo danes, najdemo v zapisih iz 14. stoletja, ki popisujejo dolge, pokrite prehode, navadno speljane ob obzidju in poimenovane po slih (corridore), kar izhaja iz latinske besede teči (currere) - tudi slovenski izraz hodnik vsebuje koren glagola hoditi. Že iz samega poimenovanja je torej razvidna neločljiva povezava med dotičnim prostorskim elementom in gibanjem, premikanjem. Lahko bi trdili, da je hodnik arhitekturni zapis človekove poti. Kljub temu, da je ustvarjen za in po človeku, diktira njegovo premikanje znotraj arhitekturnega prostora. Ravno to je prvotni, največkrat tudi edini namen hodnika: voditi nas od točke A do točke B.
Kaj pa se zgodi, ko je cilj odmaknjen? Ko hodnik postane zgolj vodilo brezciljnega premikanja, ki ne vodi nikamor? Pri vzpostavljanju sistema prehodov znotraj obstoječe stavbe je najbolj zanimiva prav ta ̋nefunkcionalnost ̋ novonastalega prehodnega prostora.
Hiša je že sama po sebi zasnovana prehodno ter omogoča krožno gibanje, neprekinjen dostop do vseh sob. Reichmann in Krek s pregrajevanjem prostora s translucentnimi folijami obstoječo pot premikanja poudarita ter jo delno izolirata od ostalega prostora. Ko vstopimo v novonastali sistem prehodov, vstopimo v hišo samo, a celote ni možno videti. Kljub temu, da realni prostor slutimo, ga nikoli ne dosežemo. Znajdemo se v nekakšen medprostoru, vmesnem stanju med zunaj in notri. Ohranja se fluentna pot, ki pa sedaj, paradoksalno, vodi zgolj do svojega začetka. V razbremenitvi svoje primarne vloge se vzpostavi samonamen hodnika kot prostora prehajanja. Je dolg vhod/izhod skozi vse, ki gledalcu sugerira konstantno gibanje, ta pa se zaradi odtujenega cilja kmalu izkaže za popolni nesmisel.
V zastavljenem okviru vmesnega prostora sistem dopušča svobodo izbire lastne poti, a se ta ne glede na odločitev posameznika konča v isti točki. Pusti ga brez doseženega cilja, ponovno ga pripelje na začetek. Tako kot je banalna zasnova samega sistema, je banalna tudi odločitev oz. izbira posameznika. Kaj je sedaj vodilo gibanja? Je to forma, ki sama po sebi sugerira način premi- kanja in nas sili v konstantno gibanje; je to obris prostora za transparentno pregrado, ki obljublja nekaj več, nas integrira ter motivira naše pre- mikanje naprej, ali zgolj želja izstopa iz prehodnega prostora?
MEDPROSTOR
V do danes neimenovani hiši je svoj prostor našla prostorska umetniška postavitev študentke kiparstva Lare Reichmann in študenta arhitekture Jana Kreka z naslovom Medprostor. Pri instalaciji Medprostor gre za prvo umetniško intervencijo v hiši na Škrlovcu po avgustu 2016. Takrat je svoje videnje praznih prostorov hiše predstavila skupina mednarodnih prostovoljcev, ki so ji po dolgih letih zapuščenosti vdahnili sunek življenske energije. Degradirana hiša manjše kvadrature brez kleti in podstrehe je bila nekoč dom, danes pa se postavlja v popolnoma novo vlogo. Vlogo, ki so jo definirali njeni objekti v njeni soseščini. Ti so, morda na njeno srečo, opredeljeni kot kulturna dediščina in so kot taki osnovani in upravljani. Nekaj malega gentrifikacije je opazilo hišo in njen vrt, postala je prostor umetniške instalacije, prostor ustvarjanja, prehajanja in srečevanja. Zgolj posrečena kombinacija prostora in časa, v katerem se je znašla, je neimenovano hišo postavilo za Medprostor, prostor med še eno hišo in še enim stolpom.
LARA REICHMANN je študentka tretjega letnika ALUO – smer kiparstvo. V letu 2015 se je priključila projektu Schema for a School umetnika Asad Raze, ki se je izvajal in razstavljal v sklopu 31. grafičnega bienala v Ljubljani. Na festivalu Svetlobna gverila je sodelovala s skupinsko instalacijo Parazit, razstavljala v Arboretum Volčji potok na skupinski razstavi študentov kiprstva ALUO ter izdelala scenografijo za predstavo Gospodična Phyllis v produkciji KUD Franc Kotar Trzin. Leta 2014/2015 je postala štipendistka mestne občine Ljubljana. Trenutno s skupino študentov pripravlja avtorsko razstavo Community kit v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
JAN KREK je študent drugega letnika Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Ustvarja na področju arhitekture, oblikovanja, fotografije in umetnosti. Sodeloval in razstavljal je na Piranskih dnevih arhitekture, razstavljal v paviljonu Točka. Zate, na festivalu Svetlobna gverila se je predstavil s skupinsko instalacijo Parazit. Na Unesco mednarodnem fotografskem natečaju na temo svetlobe v arhitekturi je prejel 3. nagrado in dve posebni priznanji. V okviru galerije Kapelica sodeluje pri skupinskem projektu Zelena stena, ki je bil predstavljen na mednarodnem simpoziju Zemlja brez ljudi. Trenutno s skupino študentov pripravlja avtorsko razstavo Community kit v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.