Poleg vsem znanega znanstvenega in tehnološkega razvoja vesoljskih dejavnosti, je zadnje stoletje omogočilo tudi izreden razvoj kozmifikacije umetniškega mišljenja. Umetnost in humanizem sta v prehajanju iz teraformativnih medijev v vesolje kot umetniški medij omogočili ne samo novo umetnost in novo mišljenje temveč tudi novega človeka — Kozmo sapiensa. Postajanje njegovega supre-organizma lahko razumemo samo skozi kompozitno produkcijo, ki vključuje vse domene človeškega delovanja. Seveda pa je umetnik, ki misli človeško v vesolju, tisti, ki to razumevanje razvija do optimalne projekcije na osnovi katere ostale domene v obliki vesoljske družbe to novo človeškost tudi izvajajo — in živijo.
