Razstava slik Suzane Jović
Otvoritev: četrtek, 10. 7. 2014, ob 20h
Razstava bo na ogled do 20. avgusta
Suzana Jović je slikarka mlade generacije iz Maribora, letnik 1985, po izobrazbi profesorica likovne umetnosti. Na letošnjem mednarodnem slikarskem Ex-Tempore je dobila glavno nagrado Grand Prix Mestne občine Ptuj, razstavljala pa je na Razstavišču RA:ZUM EPK 2012, v Interdesciplinarkem laboratoriju GT22, v restavraciji Isabella v Mariboru in na mariborski Pedagoški fakulteti.
Serija del Psihično v fizičnem ustvarja simbiozo risbe in slike s pomočjo čutne artikulacije, ki jo omogočata linija in barva. Namen del je izražanje elementarnih in eksistencialnih občutij, ki so zabeležena na platnu in poskušajo doseči, da se lahko gledalec z njimi poistoveti in se tako prepozna v nepopolni umetniški podobi. Glavni in edini motiv je ženska figura, ki je izolirana, gola in popačena. Gre za prikaz tistega, kar je pristno, resnično, saj dela predstavljajo človeško fragilnost in občutke kot so: neizpolnjenost, žalost, frustracija. Klasični ženski akt se tukaj umika disformirani podobi, ki je reflektor čustvenega odziva in momenta mori. Popačena ženska figura je nosilec notranjih psiholoških stanj in vsebin. Distorzija navaja na grotesko deformiranost: grdo in nasilno izmaličenost. Ranjeno in neprepoznavno telo spomni na krhkost življenja. Ker obraz ni upodobljen, dela nakazujejo anonimno in univerzalno, ne pa specifično.
Tematika čustev je izšla iz zanimanja za erotično in psihološko nabita dela Egona Schieleja, pri katerem se čutna linija oklepa barvnih ploskev, ki gradijo telesnino. Sodobni vir inspiracije pa je ameriški slikar Harry Ally, ki s svojim ustvarjalno-destruktivnim odnosom do slikanja tvori abstraktno ekspresivno figuraliko.
Barvno paleto avtorica omeji na pet barv. Odločitev za kombinacijo nevtralnih in nasičenih barv izhaja iz razcepljenega čustvenega stanja, ki se poraja pri ljudeh z depresijo. Figure so obeležje nihajočega razpoloženja. Žalostne barve so sled melanholije in tesnobe, medtem ko so intenzivne barve označba strasti, upanja in veselja. Samo poimenovano pravilo o mentalni razcepljenosti slikarka koristi tudi pri uporabi slikarskih orodij in risanju linij. Posledično so nekatere linije drzne in debele ali skiciozne in tanke, kratke ali dolge ter jasne ali razmazane.
Jovićina sodobna ženska nima klasične vloge, v kateri je zapeljivka moškega pogleda. To je rezultat individualne izpovedi, odražajoče se v psihološki krhkosti. Metamorfoza feminine oblike ponuja spektatorju nekonformistične telesne elemente brez klasične lepote, zaradi česar ta občuti psihološko težo in odpor, ne pa spolno privlačnost. Distorzija ustvarja afektirano zgledujočo figuro, ki eruptira klasične imitacijske vloge.
Ženska figura v slikah Suzane Jović nosi notranjo primitivno oznako. Gledalec sam je senzibilen na ponotranjene vsebine in očitno zunanjo izkrivljenost entitete, saj le te pozornost usmerijo na njihovo lastno pojavo. Podoba ga opozori na lastna duševna stanja in telesni razpad. V duševno oteženih disfigurah ljudje zaznajo grožnjo, saj jih opominja na to, česar ne poznajo, zato občutijo strah. Soočanje z momentom morijem je zaradi svoje misterioznosti zastrašujoče. Emocionalne nianse in amorfnost namreč kričeče napeljujeta na neizbežno smrt. Zaradi svoje apokaliptične vloge pomeni za posameznika smrt, horor, ki predstavlja konec duševnega in telesnega obstoja.
