Razpis za sodelovanje na mednarodnem festivalu likovnih umetnosti

torek, 22. 08. 2017
- torek, 4. 09. 2001
Layerjeva hiša
  1. Pogoji za prijavo na razpis in nekaj osnovnih informacij

Letošnji Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj v tematsko središče postavlja trojec znaksimbolbarva. Točno to je tudi fundamentalna bordura konceptu razstave v Mergentalerjevi ulični galeriji na Tomšičevi ulici v Kranju. Koncept te specifične razstave pa je nadaljnje razložen v 3. točki tega dokumenta in umetnik ga mora pri snovanju svojega dela upoštevati. Na razpis se lahko prijavijo dodiplomski in podiplomski študenti umetniških študijev (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo, Fakulteta za dizajn, Naravoslovno-tehnična fakulteta – Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje; ipd.) ali že izšolani umetniki taistih študijev. Ulična galerija je sestavljena iz treh plakatnih mest družbe TAM-TAM. Preko razpisa mora izbrani umetnik s plakatnimi prostori fizično upravljati in po svoji intervenciji dopuščati materializiran obstoj svojega dela na ogled do konca razstave. Medij ustvarjanja je popolnoma poljuben, a ob zgoraj navedenem pogoju. Prijava na razpis z medijem, ki fizične materializacije na plakatnih prostorih ne omogoča, je tako nezadostna. Tako na primer performativna akcija, ki ne bi intervenirala v predviden prostor za razstavo in je le enkratni dogodek, ni zadostna, lahko pa je spremljevalni medij takemu, ki razpisu odgovarja (umetnik lahko na primer izdela plakat, ga postavi v ulično galerijo in ob otvoritvi izvede performans). Med ustreznimi mediji za prijavo na razpis so (z vsemi svojimi odvodi in variacijami) predvsem: slikarstvo, fotografija, kiparstvo, oblikovanje, ipd. Način plasiranja umetnine preko izbranega medija na razstavni prostor je lahko izveden na poljuben način. Lahko se na primer print ali sliko preprosto uokviri, umetnik lahko umetnino ustvari preko performansa ali družbene akcije in v proces vključi publiko, itd. Umetnik se mora tudi zavedati, da je ulična galerija podvržena vsakim vremenskim vplivom in potencialno tudi vandalizaciji. Vso odgovornost za svoje delo prevzema sam, institucija in kurator ne nosita odgovornosti.

2.Potek razpisa 

Ko umetnik prebere ta razpisni dokument in vso dodatno dokumentacijo o samem konceptu razstave in se s prebranim strinja, izdela osnutek dela, ki bi ga razstavil, če bi bil na razpisu izbran. Oblika osnutka je poljubna – lahko gre zgolj za idejni osnutek in nekaj ključnih točk, lahko izdela skico ali maketo in ji prida pisno obrazložitev, itd. Osnutek se do vključno 30. avgusta 2017 pošlje na matic.rogelj.ferlan@gmail.com (na ta e-naslov se obrnite tudi po vse morebitne dodatne informacije). Pomembno je le, da s svojim osnutkom omogoča celovit vpogled na svojo idejo, saj je dobro in razumljivo izdelan osnutek ključen za izbor na razpisu. Med prijavljenimi deli bo zmagovalca razpisa določila tričlanska komisija, ki jo vodi kurator razstave Matic Ferlan, ob pomoči dveh članic. Izbrani umetnik bo tako s svojim delom od 3. do 31. oktobra razstavljal na Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti Kranj. Denarnega plačila in razstavnine ne nudimo, a Layerjeva hiša in družba Tam-Tam krijeta materialna sredstva in organizacijo razstave, poleg tega pa izbrani umetnik dobi celovito predstavitev v umetniški reviji Artfiks, možnost likovne opreme revije Zamenjave in samostojno pregledno razstavo v galeriji Layerjeve hiše v naslednji razstavni sezoni (leto 2018), ki jo bo prav tako kuriral Matic Ferlan.

3.Koncept razstave

Na razpisu bo izbran umetnik, ki bo s svojo umetniško govorico najbolje predstavil kuratorjevo interpretacijo osnovnega koncepta znaksimbolbarva, zato je pomembno pozorno in skoncentrirano branje osnovnih navodil, za globlje razumevanje in dodatne usmeritve pa tudi priporočene dodatne literature. Spodaj je najprej na hitro orisan tok misli o konceptu razstave, ki je namenoma nekoliko hermetičen, da ne forsiramo direktnih idej in prepuščamo čim več umetniške svobode ter možnosti lastne refleksije. Temu sledi izpostavitev temeljnih premislekov o znaku, simbolu in barvi in nekaj vprašanj, ki se ob takem pogledu formirajo.

ASEMBLIALNOST SODOBNE DRUŽBE IN VLOGA ZNAKA V NJEJ

Lahko bi rekli, da živimo v asemblialnem1 svetu. V svetu, ki je izumil politiko, da ga brani pred sebičnostjo samega sebe, a jo ta hkrati sovraži. V svetu, ki je izumil ekonomijo, da lahko razume vrednosti, a s tem hkrati življenja dela nevredna. V svetu, ki je izumil kulturo, da bi lahko nahranil um ter pozabil na politiko in ekonomijo, a je danes v kulturi več politike in ekonomije, kot kulture. Vsi trije koncepti so nastali, da bi se reševali drug pred drugim. Danes pa je to vse zmešano do take mere, da je politika samo še znak politike, ekonomija znak ekonomije, kultura pa suženj obeh znakov. Arbitrarne komponente, kot na primer ideativnost, inventivnost, inovativnost nimajo več mesta v našem času. Institucija kulture, ki bi morala ta rotor poganjati pa križem rok sedi v kotu, se smili sama sebi, dela kvazi vstajniške preboje, začenja aktivistične upore, a ko izstopi iz gledališč, muzejev, galerij, knjižnic in drugih varnih prostorov, ne ve kaj bi sama s seboj. Človeštvo urejajo znaki. Tako je od čistega začetka, do absolutnega konca. Vsak znak proizvaja različne etikete, ki jih je v asemblialnem svetu nemalokrat lažje prebrati kot dejansko corpus – t. j. znak. S temi etiketami postanemo pobarvani v barvi nečesa in nato se gibljemo po prostorih, ki jih smatramo za javne, za skupne, za naše – očiščene vsega subjektivizma, a se v njih počutimo tuje in nelagodno. Velika večina se nas sicer zaveda, da smo s strani vodilnih organov na vseh področjih stalno omejevani in nadzorovani, a se s tem raje ne ukvarjamo. Vse tretiramo za objektivno, za javno, za obče dobro, kljub temu, da je vse to zgolj izpran izgovor za našo lenobo in socialno slepoto. Ljudje si ne upamo na svet gledati preko alternativne prizme, ne upamo si priznati, da je vsaka še tako suvereno integrirana entiteta socialne sfere preprosto floskula, ki igra na všečnost manjšine, medtem ko se mora večina s tem preprosto sprijazniti. Celotno sestavo kvazi demokratične družbe, v kateri živimo in vse njene pritikline, bi lahko pogledali skozi semiotičen pogled in analizirali vsak znak znotraj našega socialnega statusa quo, našega Zeitgeista. Znaki nemalokrat postanejo kar nekakšni simboli našega časa, naše družbe, naše percepcije sedanjosti. Kulturo je treba postaviti v jukstapozicijo s politiko in ekonomijo in z vsem, kar sploh daje idejno hrano diskurzom, kot je pričujoči. Iz varnih zavetij gledališč, muzejev, galerij, knjižnic mora galerija na ulico. Segregacijo, diskriminacijo, seksizem, mizoginizem, fašizem in vso ostalo zlo, ki ga sodobna država pakira v škatle kvazi socialne nevtralnosti, je treba sleči in pokazati ljudstvu v direktni formi. Vsak znak predstavlja sociološkega pastirja, ki čredo človeštva vodi po vnaprej določeni poti. Včasih to eksistencialno rabimo, nemalokrat pa smo zlorabljani ravno s strani teh segmentov. Znati moramo ločiti dobro od slabega, znati moramo brati znake, znati moramo aktivirati kulturo takrat, ko jo potrebujemo in tam, kjer jo potrebujemo. Če tega nismo sposobni, kultura ni več kultura, marveč le eden od lobijev, ki tvorijo naš asemblialni svet.

1

SPECIFIČNO O ZNAKU

Po semiotični teoriji je znak razmerje med označencem in interpretatorjem. Pomembno je torej ločevanje med znakom kot objektom in znakom kot semiotično prvino. Tako je na primer prometni znak ali nek smerokaz seveda znak kot objekt, ampak v semiotičnem smislu je znak tisto razmerje, ki se ustvarja med njim samim in njegovim interpretatorjem – torej tem kar znak pusti interpretatorju, to kar mu sporoča. V tem smislu znak tudi ne potrebuje (oziroma ni nujno da ima) fizične materializacije. Kaj vse vpliva na to razmerje? Se da s tem razmerjem manipulirati? Vse je potencialno lahko znak in vsak znak ima lahko hkrati več različnih interpretacij. Za ponazoritev – dva človeka lahko istočasno pod istimi pogoji in istim predznanjem začneta brati nek roman, a njuni interpretaciji ne bosta isti. Kako lahko to vpliva na obče zavedanja o percepciji znaka? Je znak lahko univerzalen in omogoča zgolj eno interpretacijo? Glede na to, da je sodobna družba urejena po določenih sistemih in pravilih, potrebuje nekakšne kazalnike, ki na to stalno opozarjajo. To paradigmo lahko spremljamo na zelo različnih nivojih. Rdeča luč na semaforju nam daje vedeti, da ne smemo prečkati cesto, saj to možnost trenutno uporabljajo drugi ljudje. Nekateri ljudje pa tega znaka nujno ne upoštevajo in se jim bo bolj v zavest vtisnila vloga organov, ki ta aspekt sistema nadzirajo; tako bo na njih na primer bolj vplivala policija, kot rdeča luč na semaforju. Hkrati s tem pa lahko znaki funkcionirajo tudi proti sistemu (ki seveda ni neomajno dober). Nekdo bo nek politični akt bral kot negativen znak in njegov odziv bo protest. Politika bo ta protest prav tako brala kot negativen znak in bo nanj odgovorila ali pa tudi ne. Na kakšnih različnih nivojih danes znak funkcionira? Prihajamo v svet kaosa, ko je vse več specifičnih znakov, ki jih moramo ljudje za normalno shajanje v družbi znati prebrati, ali je to stvar racionalnega napredka? Je prvinski svet brez poplave znakov sploh še mogoč?

Pridevnik asemblialen sem skoval iz angleške fraze assembly line, ki je svojo sociološko-negativno konotacijo dobil v Huxleyevem romanu Brave New World, iz 1932, kjer celotno svetovno prebivalstvo nastaja, živi in umira na/ob tekočem traku. To je potemtakem simbol za družbo, ki slepo sledi ukazom, najsi bo to zavedno ali nezavedno in dela vse, da bo ugodilo vladajoči sferi.

SPECIFIČNO O SIMBOLU

Simbol se v splošnem razumevanju nanaša na nek predmet, ki izraža oziroma predstavlja določen abstrakten pojem. Bistvena razlika med simbolom in znakom je v tem, da so znaki ustvarjeni in sčasoma pozabljeni, medtem ko se simboli rodijo in umrejo. Na katerih področjih v praksi je to najbolj vidno? Je glede na zgoraj opisano distinkcijo med znakom in simbolom mogoče opravičevati enega nad drugim? Se lahko iz znaka razvije simbol? Kljub spontani naravi rojevanja simbolov, pa ljudje to pogosto hočejo na silo doseči. Ko na primer država z odlokom zaukaže postaviti spomenik žrtvam vseh vojn na njenem območju; zraven pa je seveda močno povezan ekonomski vidik. Ta direktiva in njen produkt pa sta nato usidrana v kulturno sfero, ki je dandanes hlapec ene in druge. Spomenik pa naj bi služil kot simbolno obeležje, kot simbol sprave. S tem je simbol posiljen, saj mu ni bilo omogočeno spontano rojstvo, marveč je bil na silo imenovan za takega. Kdo (če sploh kdo) ima pravico nekaj imenovati za simbolno, simbolično, nekaj ustoličiti za simbol? Ima po tem razumevanju simbol lahko več narav? Kakšna je njegova vloga v državnem aparatu in v sodobni družbi?

SPECIFIČNO O BARVI

Barva je koncept, imanenten praktično vsaki entiteti, ki je v dometu človekovega premisleka. Na primarni ravni jo seveda pripisujemo fizičnim objektom, ki jih primarno dojemamo na vizualni ravni, ampak zelo veliko ljudi tudi ne-materializirani snovnosti pripisuje barve. Na primer določeno osebo mislimo v neki barvi, dneve v tednu mislimo v neki barvi, čustva mislimo v neki barvi, itd. Bi se dalo univerzalno definirati barvo tudi onkraj vizualnega počela − kot nekaj več oziroma nekaj drugega kot le lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča? Barva je v razmerju znak − simbol pogosto zanemarjena kot zgolj nekaj obstranskega, nekaj kar spremlja vodilno misel, vodilno bistvo. Navadno je bolj pomembno kako na primer neko umetniško delo funkcionira kot znak, kakšna so njegova razmerja, kaj predstavlja, kot pa barve, uporabljene pri njegovi izdelavi. Lahko barva (s strani receptorja zavedno ali nezavedno) manipulira z dojemanjem sporočilnosti nečesa? Lahko vpliva na interpretacijo, četudi ni mišljena kot ključni gradnik elementa?

PRIPOROČENA DODATNA LITERATURA ZA GLOBLJE RAZUMEVANJE KONCEPTA

  • Za boljše razumevanje semiotičnih teorij glej:

  • Roland BARTHES, Elements of Semiology, London 1967.

  • Umberto ECO, Semiotics and the Philosophy of Language, Indiana 1986.

  • Charles SANDERS PIERCE, Pierce on Signs. Writings on Semiotic, North Carolina 1991.

  • Paul TILLICH, Theology of Culture, Oxford 1964.

  • Za alternativno interpretacijo in percepcijo umetnosti v sodobni družbi, skozi določene konstrukte, nastale znotraj sistema glej:

  • John BERGER, Načini gledanja, Ljubljana 2016. (v svojem času je bila Bergerjeva metoda gledanja umetnosti precej revolucionarna, danes pa je že precej sprejeta in nima več toliko alternativnega prizvoka, ampak še vedno predstavlja lep primer ne-klasičnega rokovanja z umetnostjo)

  • Hana ČEFERIN − Matic FERLAN, Adjustment of the Museums as a Sign of a Time, Axios, Skopje 2017. (v času pisanja tega seznama članek še ni objavljen)

  • Domen GOSTIŠA, Vdor družabnih omrežij in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v muzej. Artfiks. Revija za kulturne odvisnike, 2017. (reportaža pogovora Matica Ferlana in Hane Čeferin z dr. Katjo Mahnič in Karlo Železnik; pogovor dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=ZhCQcx-Q8Dg&t=1s, 27. julij 2017)

  • Polona TRATNIK, Umetnost kot intervencija, Ljubljana 2016.

  • Igor ZABEL, Speculationes, Ljubljana 1997.

  • Beti ŽEROVC, When Attitudes Become the Norm. The Contemporary Curator and Institutional Art, Ljubljana − Berlin 2015. (predvsem teoretski diskurzi o sodobni kurirani umetnosti sceni)

  • Za hermenevtična, »dekonstrukcijska« branja umetnosti in prostorov njenega bivanja (v večini v poštev pridejo določeni pasusi, ne celi članki oziroma knjige) glej:

  • Matic FERLAN, Arbitrarna izmuzljivost sebstva umetnine − kaj je sploh slika, kdo je sploh Tugo?, Artfiks. Revija za kulturne odvisnike, 2017. (predvsem razmislek o interpretaciji klasičnih elementov v umetnosti)

  • Domen GOSTIŠA, Sodobne umetniške prakse, Artfiks. Revija za kulturne odvisnike, 2017. (reportaža pogovora Matica Ferlana in Rine Pleteršek z dr. Špelo Petrič in Anjo Jelovšek; pogovor dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=Y5515N5HKdg, 27. julij 2017)

  • Marjeta MIKUŽ, Pogledi na muzeje v dobi globalizacije, Ljubljana 2003.

  • Adela ŽELEZNIK, Kje so meje muzejske interpretacije?, Argo. Časopis slovenskih muzejev, XLVII/2, 2004, pp. 154–155.

  • Beti ŽEROVC, Kurator in sodobna umetnost. Pogovori, Ljubljana 2008. (sicer priporočam vse pogovore, še posebej pa pogovor z Walterjem Benjaminom)

prijava na layer obvestila

prijava na medijska obvestila