Mito Gegič si maskirno uniformo divjaka tudi tokrat nadeva v karseda kulturni maniri. Spopad tako imenovanega civilizacijskega napredka, ki mu vlada razum, in akulturnega, ki ga naprej vleče človekova prvinska intuicija, je skozi prispodobo lovstva uprizarjal že v slikarstvu. Odtis lastnega kopita je pustil v njem, ko je slikarsko platno pred slikanjem z akrili prelepil s samolepilnim trakom, nato pa posamezne trakove odlepil in jih uporabil na novi podlagi. A sprememba medija – tokrat smo priča prostorski instalaciji – Gegiču omogoča dodatno stopnjevanje napetosti med človekovim pehanjem za racionalnim in njegovimi animalističnimi instinkti. Je nova manifestacija človekove ambivalentne želje, da bi naravi obenem ubežal in ji pripadal.

Ko torej avtor na tla položi telesa jelenov in srn, seveda provocira. O jelenjadi pričajo le lovske trofeje, odslužena kopita in rogovje, ki zgovorno silijo izpod obrabljenih vojaških odej. Lovsko tihožitje uravnava miroljuben dihalni pulz spečih živalskih trupov, pod odejami se namreč skriva preprost dihalni mehanizem. Obenem pa odmev živalske sape z vlago otežuje galerijski prostor in ga preobraža v kuliso gozdne jase, na kateri je nekoč vladal mir. Ker ji zdaj vlada človek, je obiskovalec z vsakim odštetim dihom v prostoru bližje potrditvi slutnje, da ne zre v trupe, temveč v trupla.

To torej ni Mitova gozdna idila, skupina živali se k lovcem tokrat ni zatekla iščoč varnost v zadnjih izdihljajih. Čeprav so lovske družine v svojih revirjih zadolžene za opazovanje, štetje in popisovanje ženskih in moških, zdravih in bolnih predstavnikov vrste ter krmo in zdravljenje divjadi, skrbijo tudi za uplen in odstranitev iz narave; častni beležniki prostorskih in časovnih migracij omenjenega življa, ki zastopa atribute divjine, so. Skrb za ohranjanje naravnega stanja in skrb za javno lastnino sta njihov etični imperativ, četudi ga vedno znova izpolnijo skozi pok, skozi akt nasilja. Najbolj skrbni izvrševalci javnega dobrega so namreč, ko opravijo največ nadzora.

A ambivalenca do lovske poklicanosti, ne zgolj poklica, je tokrat načrtno izzvana. Človek nasilje, ki ga izvaja nad živalsko vrsto, izvaja tudi nad svojo lastno, s čimer Gegič zavrne hegemonijo kulture nad naturo. Nadzorne mehanizme tematizira s pametnimi telefoni, ki zrejo v obiskovalce s posnetki obrazov, torej oči, ust in dlani, kar se nam kot državljanom diktature socialnih omrežij in vladavine podatkov več ne more zdeti tuje. Pametni telefoni so najkasneje s Snowdnovimi razkritji nehali biti nedolžen pripomoček za klice, temveč so postali vrhunski vohunski aparat, nezmotljiv predvajalnik posameznikove zasebnosti, ki služi predvsem apetitom kapitala in državne varnostne paranoje. Ta (v skrbi za javno dobro) perverzno nadzoruje državljanove premike, kot lovec v svojem revirju nadzoruje živalske. Mito sicer tokrat uprizarja hip lovskega štetja in pregleda nad uplenjeno divjadjo, a obljublja, da ritualnemu tretmaju že naslednjič ne bodo podvržene le srne ali jeleni. Vprašanje ostaja, kdo bo ostal, da domov odvleče trofejo.

Mito Gegič tako nadaljuje družinsko tradicijo in ostaja lovec. S tem ko raziskuje odnosnost med naravo in kulturo, ima na muhi vedno tudi lastno divjino, lastno drobovino. Če za trenutek izprežemo in pustimo v kotu počivati nabito puško ali nabit telefon, skozi katera motrimo življenje, se nemara znajdemo iz oči v oči. Ne le z divjino v sebi in drug z drugim, temveč tudi z mehanizmom, ki pod površino poganja Gegičevo ustvarjanje.

Maja Šučur