Risbo Tina Konec od nekdaj dojema hkrati kot osnovo za nadaljnje ustvarjanje in kot samostojno zaključeno likovno delo. Skozi risbo izraža naravo, ki ji predstavlja univerzalnost in večno aktualnost, fascinirajo jo ponavljanje naravnih oblik v mikro in makro svetu. Slednje raziskuje prav skozi risbo, saj izhodiščni motiv – drevesne krošnje – v svojih delih artikulira do mere, da končano delo aludira na druge, po videzu sorodne naravne forme. S tem vzpostavi igro asociacij, ki je popolnoma subjektivna, dopušča svobodne interpretacije in asociacije gledalcev. Rada sliši, ko ji ljudje povedo, da jih risba spominja na vesolje, gube na dlaneh, vodne tokove, oblake, druge na lase, meglice, fraktale, razne pojave v naravi …
Poleg likovnega artikuliranja narave v risbah avtorica raziskuje tudi odnos med pozitivom in negativom ter med polnostjo in praznino.
Risarsko izhodišče je običajno ena fotografij dreves, slednja so za Tino Konec (poleg vode) eden najbolj reprezentativnih elementov narave. Risbe ustvarja v serijah, zaradi podobnosti narisanih prizorov pa risbe posameznih serij delujejo kot sekvence iz filma.
Veliko avtoric in avtorjev v tako imenovanih likovnih dnevnikih ustvarja bežne skice oz. krokije, ki služijo kot zametki kasnejših odslikav, njene risbe pa so ''prave'', dokončane risbe, četudi majhnega formata.
Tina teži k temu, da s preprostimi likovnimi sredstvi ustvari kar se da velik učinek. Navidez preprosta in osnovna tehnika tuša/svinčnika na papir kljub svoji tradicionalnosti v sebi še vedno nosi velik potencial za inovacije.
Prav tako pa je pri njenem ustvarjanju temeljnega pomena delovni proces. Čas, ki ga namenim ustvarjanju risb, je pravzaprav svojevrstna meditacija in je čas, ki ga ima samo zase.
Tina Konec
Tina Konec se je rodila leta 1992 v Mariboru. Leta 2015 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri profesorju Zmagu Lenárdiču. Na isti ustanovi zaključuje podiplomski študij slikarstva pod mentorstvom Tuga Šušnika.
Preko slike in risbe raziskuje univerzalnost naravne forme. Zanjo je proces nastajanja umetniškega dela esencialnega pomena. Izhaja iz dejstva, da se oblike v naravi ponavljajo – tako v mikro kot v makro svetu – in raziskuje, kako se v likovnem mediju izbran izhodiščni motiv tekom risarskega/slikarskega procesa zabrisuje in transformira ter kako drugačne interpretacije in asociacije delo eventualno vzbuja.
Samostojne razstave:
Skupinske razstave:
Udeležba na likovnih kolonijah:
Nagrade/priznanja:
Delovne izkušnje:
Dela v zbirkah:
