Večdimenzionalno delo v prostoru sprva opozori na svojo narativnost. Do osrednjega dela obiskovalca vabijo, ga ob poti do cilja morda celo varujejo, keramične strukture, ki jih avtorica ustvari v času nastajanja osrednjega dela, predstavljajo del procesa. Med njimi najdemo t.i. sfingure, ki so del prvotne zasnove, kozmična jajca, ki ponazarjajo prapočelo, veliki pok, in elemente, ki materializirajo kozmični zvok. Kot antipod uspeli, končni postavitvi stoji neuspeli, razpadajoči kip. Dekonstrukcija je s konstrukcijo v harmoniji, razkroj je del naše narave in vse je del večnega kroženja. Krogotoki formirajo prostorsko postavitev. Prostorska zasnova je krožna, krogotok narave in krogotok človeka sta združena in uporabljata arhetipe človeške narave in narave krajine. Z raziskovanjem arhitipov umetnica odpira interpretacije večdimenzionalnih podob v teksturah, strukturah, v surovem materialu reciklirane industrijske gline, v grafiki in barvnih slojih akvarelov, v različnih oblikah zapisov, kateri se pojavljajo v vzorcih, v arhetipih, kot tudi v prapočelu transcendence duha. Avtorica svoje delo ustvarja v procesu več mesecev. V tem času raziskuje, preverja lastnosti gline, jo spoznava, predvsem pa razmišlja o njeni ponovni uporabi lokalnih surovin iz degradiranih naravnih prostorov, ki jih opazuje že celo življenje. Velika rana na Jelovici (kamnolom Kamna Gorica) ji omogoča pridobivanje kalcitnih kristalov, ki jih reši večne teme, saj gre za stranske produkte materiala, ki se uporablja za gradnjo spodnjega sloja cestišča. Industrijska odpadna glina je donacija podjetja Gorenje Keramika, ki proizvaja keramične ploščice. S temi novimi zgodbami avtorica povezuje družbeni prostor, ki surovine uporablja za infrastrukturo, ter intimni prostor, ki naravne surovine doživlja na svoj način. Skozi industrijsko zgodbo vrača surovine nazaj v naravno stanje. Primarnost materiala, nežgana in neglazirana glina ji to omogočajo, omogočajo ji naracijo vračanja. Osrednjo postavitev gradijo raznoliki elementi, dva med njimi še posebej pomembna tudi kot figure, kipi, ki utelešajo vidno pojavne oblike in prapočela. Sfingure in koralke so polne, keramika pa je prazna, votla. Figure nastopajo kot nasprotje tej votlosti. Avtorica razmišlja o nesnovnih prostorih, nesnovnih nivojih, materiji, ki jo oblikuje njena prostorska postavitev. Kot doktorska študentka krajinske arhitekture v postavitev vnaša koncept krajine in prostora. Krajine in arhetipi niso le zgolj fizično, zaobsegajo umestitve tudi v metafizične prostore in oblike. V kristalih in glini se s pomočjo elementa silicija, ki je nosilec spomina tudi v računalniških enotah, nalagajo informacije. Shranjuje se tudi zvok, ki ga želi umetnica v instalaciji uglasiti. Kozmični zvok, zvok energij je nam neslišen. A pravilno izzvan in pazljivo iskan bo tudi neslišni zvok postal slišen in slišan.

~ Zala Orel ~