Saudade je projekt Marie Vittorie Trovato in Joãa Vilele Geralda o stvareh in osebah, ki jih ljudje najbolj pogrešamo in smo jih pustili za sabo. Ampak tudi o stvareh, ki se jih veselimo in h katerim stremimo v prihodnosti. Začenši na Siciliji pri družini fotografinje s starimi družinskimi zgodbami preko Brindisija do Ostunija ali preko Berlina do Kranja, projekt ne želi pokazati niti žalosti ali osamljenosti, ampak prvinski užitek in hrepenenje ob tistem trenutku, ko se zopet srečamo z nekom ali nečim, kar smo nekoč imeli radi. Tistem trenutku, ko ne potrebujemo besed za izražanje občutkov. Tistem trenutku, ko lahko to namesto besed, naredi fotografija.

Vsak politik vam bo rekel, da moramo preteklost pustiti za sabo in gledati v prihodnost. Vsak podjetnik ne gleda nazaj, samo naprej. Znanstvenik je zaprisežen napredku in uspehu, nikoli porazu. Ampak ljudje, s katerimi se križajo naše poti vsako jutro, imajo morda drugačno mnenje. Nostalgija je skrita skrivnost in sreča tistih, ki mislijo, da se prihodnost skriva za vogalom, ampak ne čisto prvim. Je tisto malo zadovoljstvo, ki ga večina od nas izkusi ob obisku dedkov in babic, šol, ki smo jih obiskovali in naših otroških igrišč. Saudade je edina beseda na svetu, ki nima neposrednega prevoda. Nekateri pravijo, da je nostalgija, drugi, da je spominjanje in spet tretji upanje, celo hrepenenje. Morda sploh ni potrebe po prevajanju. Vemo, da jo občutimo, ko nekoga ali nekaj pogrešamo. Zato bodo tisti, ki ne pogrešajo ničesar, nepogrešani.

Saudade sta kurirala Zala Orel in João Vilela Geraldo.

Saudade je del treh razstavnih projektov pod skupnim imenom Vse poti vodijo v Rim, dve reki v Kranj / All roads lead to Rome, two rivers lead to Kranj.