Razstava bo na ogled od 19. 5. do 20. 6. 2015
Javna vodstva po razstavi z umetnico Dragico Čadež:
torek, 26. 5., ob 16h
torek, 9. 6., ob 18h
sobota, 20. 6., ob 19h
Layerjeva hiša v Stolpu Škrlovec gosti pripadnico izjemne generacije slovenskih kiparjev, Dragico Čadež. Delo Dragice Čadež že nekaj desetletij sodi v sam vrh slovenskega sodobnega kiparstva. Njej opus povezuje več vsebinsko in formalno zaokroženih ciklov kot so Sarkofagi, Vrata, Olesenele sence in Zgodba o drevesu. Za cikel Asociacije na Pompeje je leta 1986 dobila nagrado Prešernovega sklada. Je tudi prejemnica Žagarjeve nagrade za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju. V Galeriji Stolpa Škrlovec se predstavlja s kiparskim ciklom Stoli, ki so del mednarodnega trienala keramike UNICUM 2015.
Dobitnica Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, Breda Ilich Klančnik, je o Dragici Čadež in njenem ciklu Stoli, napisala:„Stol naš vsakdanji. Eden od osnovnih kosov pohištva je v kiparskem ciklusu Dragice Čadež zaživel s sugestivnimi zgodbami. Nepogrešljivi del stanovanjske opreme je v tisočletjih doživljal neštete oblikovne spremembe, vendar te za kiparkino pripoved sploh niso pomembne. Tudi sedenje, pogojeno s šegami in navadami ljudi skozi čas ter z družbeno hierarhijo, je le posredno predmet njenega raziskovanja. Sledove telesne prisotnosti nekdanjih uporabnikov stolov zaznavamo v trdno oprijemljivi posušeni »usedlini«, izoblikovani iz voljne glinene gmote. Občutimo jo kot kalup, v katerem so zaznavne vdolbine in izbokline, jasna struktura in končno še rahla sled barve. Antropomorfna podoba Dragičinih stolov je več kot očitna. Vsakemu stolu, ki je bil sprva le serijski izdelek brez posebnosti, je kiparka z aluzijo figure vdahnila svoj značaj in v sestavljenem omizju je vsak od sedečih spregovoril na svoj način. Govorica telesa ni nič manj pomenljiva od obrazne mimike. Tudi torzo brez glave in z okrnjenimi udi je lahko zgovoren. Navsezadnje je najpomembnejša drža, ki v prenesenem pomenu izraža duševno stanje, razpoloženje. Pokončna drža, če misel razvijamo še naprej, ne potrebuje naslonjala, nadomesti ga linija hrbta. »Počlovečeni« stoli so v prvem ciklusu, ki je nastajal med letoma 2011 in 2012, označeni preprosto kot elementi z zaporednimi številkami, pri tehniki je zapisano: kamenina, les.
Gradivo se tudi v naslednjih dveh letih ni spremenilo. Strast do oblikovanja gline ni popustila in odkrivanje novih možnosti v kombinaciji z lesom, ki je bil izbrani material v Zgodbi o drevesu in Olesenelih sencah, je še vedno v osrčju njene vsakodnevne radožive likovne igre. Le domislice na temo stola so rodile serijo novih duhovitih različic. Asketsko oblikovan leseni stol – z naslonjalom ali brez, s sedalom ali odvzeto sedežno ploskvijo – je postal neke vrste ogrodje oziroma kar podstavek in hkrati sestavni del domiselne kiparske intervencije. Serijski izdelek novejšega datuma je kiparka uporabila kot podlago za glinene drapirane oblike, ki sugerirajo materializirano sled nekoga, ki je tod posedal ali odložil kos svojega oblačila. Ti kiparsko oblikovani sledovi, odloženi na stole, so mi vzbudili bežno asociacijo na najslavnejši stol v evropski slikarski tradiciji. Van Gogh je »portret« intenzivno rumenega stola v svoji sobi v Arlesu oživil z dvema predmetoma. Na sedežu, spletenem iz slame, je naslikana odložena slikarjeva pipa in ob njej razvit zavojček tobaka. Pendat tej sliki predstavlja upodobitev Gauguinovega stola, ki jo je umetnik še bolj živo označil. Namesto odsotnega prijatelja sta na sedalu naslikana svečnik z gorečo svečo in knjigi. V številnih interpretacijah in analizah so strokovnjaki posebej na osnovi teh dveh slik opozarjali na značajske razlike med slikarjema, na kontraste v njunem psihološkem profilu in na razlike v njunih interesih, ki so pripeljali do dramatičnih konfliktov.Vrnimo se h kiparski zgodbi o stolih in znova podčrtajmo sledove odsotnih oseb. Te sledove je možno v kiparskem mediju oživiti le materialno, otipljivo. Za haptični učinek je Dragica Čadež uporabila glino, jo zgnetla v pripovedni svet oblik, ter na površju zapustila še svojo nezamenljivo, razpoznavno sled –dobesedno prstne odtise svoje vešče oblikovalske roke.“
DRAGICA ČADEŽ, zaslužna red. prof., akad. kiparka, spec., se je rodila 1940 v Ljubljani. 1963 je diplomirala na oddelku za kiparstvo na ALU v Ljubljani in leta 1965 končala podiplomski študij smer kiparstvo pri prof. Borisu Kalinu. Zaposlena je bila kot redna profesorica za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sedaj uči honorarno keramiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Razstavlja od leta 1965 na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Ustvarja predvsem v lesu, v zadnjem času pa tudi v bronu in keramiki. Za svoje delo je prejela več priznanj in nagrad, med njimi nacionalno Nagrado Prešernovega sklada. Njena dela se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Večino svojih del je podarila zbirki Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Leta 2010 je izšla monografija: Sarival Sosič, Dragica Čadež – Zgodba o drevesu v založbi Galerija Božidar Jakac.
NAGRADE
