22 fotografov fotografskega društva Janez Puhar

Kot strmoglavljeni komet je vdrla fotografija v udobno živeči bidermajerski svet Evrope 19. stoletja. Le nekaj desetletij po Daguerovem izumu je že začela prevzemati nalogo, ki je bila dolga obdobja najpomembnejša domena slikarjev: natančno podajanje vizualne informacije. Portretna fotografija je bila zato področje, na katerem se je fotografija najhitreje uveljavila. Ni bilo več potrebno dolgotrajno sedenje portretiranca in slikarjevo natančno upodabljanje. Vse se je zgodilo hitreje in ceneje, fotograf pa si je pridobil enako družbeno veljavo kot slikarji. Da bi si dali izdelati svoje portrete, so se ljudje gnetli v novonastalih fotografskih ateljejih in nekatere pomanjkljivosti so se jim zdele precej nepomembne. Tudi dejstvo, da je dotedanja tehnika omogočila zgolj eno kopijo, jih ni prav nič motilo, saj jim je zadoščalo, da so eno samo sliko sebe ali družine postavili na klavir, na komodo ali pa jo shranili v album. Nekaj najlepših portretov je bilo posnetih z mokro kolodijsko ploščo, ki je v ateljejskih razmerah in v rokah izkušenega fotografa lahko ujela vzdušje, spreminjajočo igro svetlobe in sence, strukture in detajle. Samo romantične drže in staromodna oblačila portretirancev ločijo nekatere odlične fotografije 19. stoletja od najboljših sodobnih portretov.

Vse zakonitosti dobrega portreta so se obdržale tudi v dobi digitalnih možnosti. Portretna fotografija, nekdaj domena ateljejskih mojstrov, se je preselila na ulice, na koncerte, iz urbanih okolij v najbolj oddaljene kotičke planeta, med staroselska plemena, kjer fotografi na foto-safarijih za pičel denar postavljajo pred objektiv svoje »žrtve«, ki globoko v sebi nosijo prepričanje, da jim je s tem ukradena duša.

Čeprav je najpomembnejša prav avtentičnost, pristnost portretirančevega izraza in odsev njegove duše v očeh in na obrazu, pa mora biti etični vidik fotografovo vodilo in kriterij. Fotograf je postavljen pred težko nalogo, saj si večina ljudi pred objektivom nadene masko prilagodljivosti, masko, s katero želi prikriti v naše jedrno prepričanje vsidrane občutke

grešnosti, neprimernosti, nezadostnosti, ne-leposti. Zato velja poklon dobrim portretom, saj je ta zvrst fotografije prav gotovo med najbolj zahtevnimi.

Letošnje druženje gorenjskih fotografov, katerega pobudnik je Fotografsko društvo Janez Puhar iz Kranja, si je za delovno nalogo in skupno predstavitev izbralo prav portretno fotografijo. Izmenjevali smo znanje in izkušnje ter se skupaj in vsak zase poglabljali v zadano temo. Dovolili smo si rahlo odstopanje od uveljavljenih pravil in bili zadovoljni z rezultati

internega razpisa. Kar 22 avtorjev je prispevalo 83 fotografij, od katerih je bilo na skupni razstavi gorenjskih fotografov (glede na razstavne možnosti) predstavljenih le 5, kolekcijo 36 portretov pa predstavljamo v Galeriji Janeza Puharja v Stolpu Škrlovec.

- Andreja Peklaj, MF-FZS, članica FDJP

Produkcija: Fotografsko društvo Janez Puhar, Layerjeva hiša

Več o festivalu Svetlopisani dnevi: https://layer.si/svetlopis/