Nemara ni naključje, da v nekem zgodovinskem trenutku migracije ljudi s podeželja v mesta sovpadejo z iznajdbo neprizadetega tehnologiziranega opazovanja. Urbanizacija in fotografija vzajemno zarišeta družbeno-politično stanje sredi 19. stoletja, stanje, ki ga utelesi figura pohajkovalca, t.i. flâneurja, ki hodi naokrog brez cilja, tava tjavdan, medtem ko neprizadeto opazuje mesto, množico, moderni svet. Do prizorov, ki jih motri je ravnodušen, brez predsodkov, kot da ne pripada sliki, ki jo gleda. Obenem pa njegova brezbrižnost ni indiferentna, temveč polna užitkov. Flâneur se naslaja nad tem, kar vidi, in nad tem, kako vidi. Kolikor je nekdo brez ciljev, brez motivov, brez aspiracij, pa je natanko v tem brez…, v odsotnosti lastnega vpisa bistvo njegovega uživanja — rad se gleda v tem, kako gleda. Zdi se, da je flâneur predvsem točka tovrstne identifikacije, čeprav je nemogoča, je vendarle nekakšna drža, s katero se na vse pretege želi poistovetiti tisti, ki se predaja flaniranju. Ta lik, to mitično bitje, ideal, konstrukt neke naravnanosti je na prvem mestu fantazmatska tvorba povsem konkretnega človeka, ki zvedavo koraka po asfaltu urbane tujosti. V tej perspektivi ta, ki flanira, ni le brez želje, brez cilja, brez motiva, temveč ravno nasprotno, strogo usmerjen v cilj, želi biti flâneur, želi vzpostaviti neko delovanje, ki bi mu lahko pripisali vrednost flâneurstva, zato opazuje, motri, skenira, secira, fotografira. Zdi se, da na ta način urbanizacija in fotografija vse do danes vzajemno in še vedno učinkovito vpisujeta razsežnosti družbenih razmerij v fizični in mentalni prostor — vključno z aktualnimi oblikami migracij.

Pričujoča razstava izhaja iz tovrstne tradicije pohajkovanja. Dva sta, ki hodita skozi urbani prostor. Ona hodi vsak dan po isti poti iz centra mesta, kjer živi, v industrijsko predmestje, kjer dela. On v prostem času pohajkuje po obrobjih mesta, spregledanih, zapuščenih, ne več ali še ne aktualnih kotičkih našega vsakdanjega. Njo zanimajo strukture, družbeni red, ki se vpiše v grajeni prostor in determinira naš vsakdan. Njega na drugi strani zanimajo površine, neskončno efemerne in na videz povedne. Ona večino delovnika preživi pred zasloni, kjer pregleduje in kategorizira te in one kraje na spletnih interaktivnih panoramah. On na drugi strani programira kompleksne sisteme samo-odločanja in samo-učenja. Ona opazuje megastrukture našega bivalnega okolja in išče načine pobega iz politične represije, medtem ko on išče kraje, ki jim je uspelo ubežati kompleksnim sistemom učinkovitega vsakdana. Ker obstaja nevarnost, da bi se pozornost iz družbeno-politične situacije prenesla na objekte, se ona poglablja v površine, fragmente reprezentacije družbene moči, on pa podvaja objekte onkraj fotografije, onkraj prizorov, ki jih tako radi neprizadeto opazujemo.

— Peter Rauch

Kurator: Peter Rauch

Produkcija: VIST, Oddelek za fotografijo in Layerjeva hiša

Več o Svetlopisanih dnevih: https://layer.si/svetlopis/