Razstava bo na ogled od 09. 11. do 28. 11. 2015
Projekt naslovljen Tanka črta je začetni in končni, hkrati pa prelomni trenutek, v dosedanji umetnostni praksi umetnice Arven Šakti Kralj Szomi. Od leta 2002, ko se je prvič predstavila pri nas s pomembno samostojno razstavo v Bežigrajski galeriji, jo poznamo v slovenskem prostoru predvsem po črno-beli fotografiji insceniranih predmetov, metaforični podobi zunanjih prostorov ter prikazom človeške figure, ki je večinoma intimno nakazana. Zadnja leta svoj fotografski fokus usmerja v družino in družbo, njun soobstoj in izključevanje, svoje podobe ponuja publiki kot vprašanja, ki soustvarjajo večplastno pripoved v prostoru – bodisi skozi klasične (uokvirjene) fotografske podobe, foto objekte (kjer je obiskovalec pogostokrat vabljen k sodelovanju), vključevanje fotografije v gibljivo pripoved ali prostorsko postavitev.
Tokrat rezidenčni projekt prevzame obliko performativne fotografske postavitve. Delo se začne kot tanka črta skozi prostor, ki se vsak dan nadgrajuje z vsebino. Konča se kot knjiga umetnika, ki je obenem dokument delovnega obiska ter samostojno delo. Umetnica uporablja prostor kot skicirko, v postavitev vnaša vsebine, ki tvorijo novo celoto – novo pripoved – s tem pa redefinicijo lastnega delovnega postopka, ki je sedaj popolnoma usmerjen v ustvarjanje in nastajajočo produkcijo novih in bodočih del – torej v nemoten razvoj projektov. Črta, ki deli prostor ponazarja ločnico med preteklim in prihodnjim, analognim in digitalnim, vendar linearna predpostavka ne pomeni, da zgodba poteka po ravni liniji – ta je vse bolj cirkularna in fluidna ter spremenljiva. Črno-bele fotografije, se razvrščajo in tvorijo širšo optično izkušnjo, ki je vidna od daleč (torej skozi okna razstavišča) kot pikselirana podoba, ob vstopu v prostor smo soočeni z bližnjim pogledom na celoto sestavljene iz analognih drobcev, intimnih sličic, organskih komponent katere beremo, kot povsem drugo zgodbo – podobo, ki se tvori in ponovno razpade. In točno ta – podoba, zgodba, črta – simbolično zaključuje določeno obdobje in odpira vrata drugemu.
Razmišljati strnjeno o lastnem delu, zaključek ene faze ustvarjalnega obdobja in vstop v drugo, vzpostavitev različnih dialogov – med lastnimi deli, obiskovalci, sama s seboj – ter želja po uporabi prostora kot skicirke: to so vodila v mislih umetnice Arven Šakti Kralj Szomi, za katero delovni obisk v Mahlerci za kratek čas predstavlja intenzivno in popolno potopitev v vizualni svet, prostor in mir za ustvarjanje ter refleksijo o lastnem delu – vse to pa je ključno na poti razvoja vsakega kvalitetnega ustvarjalca.
Zato so vrata Mahlerce odprta. Umetnica vabi na ogled, klepet – med tem, ko se njena tanka črta razvija v pripoved in prelet tega kar je že bilo in tega kar še bo – tukaj in sedaj!
Toplo vabljeni!
O AVTORICI
Arven Šakti Kralj Szomi (1974) je umetnica, ki se ukvarja s fotografijo in videom, predavateljica in prevajalka strokovnih besedil o umetnosti in oblikovanju iz slovenskega v angleški jezik. Končala je diplomski študij umetnosti in teorije na Goldsmiths’ College – University of London pod mentorstvom prof. Paula Busha, magistrski študij videa in fotografije pa na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pod mentorstvom prof. Sreča Dragana in prof. Milana Pajka.
V svojem delu se posveča govorici podobe v različnih izraznih medijih, ki se večinoma vrtijo okoli fotografske podobe. Poleg izbranih skupinskih razstav sodobnih slovenskih ustvarjalcev, kot sta ArtNetLab – Video, et gaudeo v Galerji ZDSLU v Ljubljani ter Vidno nevidno, afekt in razpoloženje skozi sodobno slovensko fotografijo v Galeriji sodobne umetnosti Celje (obe 2014), med njenimi nedavnimi projekti beležimo samostojno predstavitev Prazno ali polno v Lendavi in Murski Soboti (obe 2014), prostorsko postavitev s fotografskimi objekti, cianotipijami in knjigami umetnika naslovljeno Šelest in tišina v Domžalskem kulturnem domu (2013), pregledno razstavo fotografij in fotografskih objektov na gradu Podsreda (2014) ter, od leta 2013, sklop polemičnih del, ki skozi fotografijo družine in propadajočih infrastruktur raziskujejo medsebojni odnos intimnega in javnega, kot gradnikov družbe.
