Razstava skulptur
8. 2.–4. 3. 2021
Galerija Layerjeve hiše
Izčiščene skulpture bivajo v medsebojni soodvisnosti, s čimer tvorijo sebi lasten mikrokozmos, katerega specifika je, da sugerira nujnost gibanja, istočasno pa, paradoksalno, prav to zmožnost gibanja omeji, ponekod celo docela odvzame.
Dinamično – pasivna postavitev izraža eksistencialno resnost situacije, zahteva preudarnost in usklajenost medsebojnega delovanja likovnih elementov in naracije, ki jo kreirajo. Dokler »pajkci« ne vlečejo v skupno smer, ni možnosti, da ubežijo večni zvezanosti. Ravno skozi te medsebojne navezave, tako v metaforičnem kot tudi povsem realnem kontekstu, odmeva hrepenenje po osvoboditvi. Vendar je pomensko polje širše, tematizira tudi ujetost v odnose, vprašanje zmožnosti (in želje) po separaciji ter možnost izbire. Postavljene so namreč bivanjske koordinate, ni pa določena usoda posameznih kipcev, ki imajo preživetvene zmožnosti le v primeru medsebojnega sodelovanja.
Prizori gledalcu razkrijejo atmosfero, prežeto z visoko napetostjo, zdi se, da je situacija tik pred tem, da eskalira. Stanje, v katerega smo postavljeni, je obsojeno na začasnost, je odraz trenutnega stanja, pri katerem je močno implicirana nujnost spremembe, premika. To stanje je tako v svojem bistvu kratkoročno, kot odtis trenutka na fotografskem traku – postavljeni smo v situacijo nevzdržnega, čakajoč spremembo, sočasno pa smo ujeti v trenutek tik pred, iz katerega ne moremo izstopiti. V tem oziru skulpture gradijo brezčasno gibanje, ki pa se nikoli zares ne manifestira. Postavljeni smo torej v zelo specifičen trenutek, ki brsti od življenja in potencialih možnosti, ki so interpretativno odprte in variabilne.
Ustvarjena je realnost, ki je prepuščena sama sebi. Kot avtorica nimam več vpliva na -