Undine je vodnica v Berlinu. Do potankosti obvlada zgodovino nemške prestolnice, še posebej muzejskega kompleksa Humboldt Forum. Je lepa, samozavestna in zgovorna, njene razlage so zanimive in privlačne – skorajda popolno nasprotje njenega zasebnega življenja. Njen izbranec jo je namreč zapustil in vsak dan z bolečino v srcu pogleduje proti bližnji kavarni. A nekega dne spozna tihega mladeniča, ki se preživlja kot potapljač za odpravljanje napak na industrijskih rezervoarjih in vodnih objektih. In prav voda ju s svojo silo združi ob prvem srečanju in usodno zaznamuje njuno zvezo.

»Undine me je spodbudila k razmišljanju o razmerju med režiserji in glavnimi igralkami ali pa med muzami in umetniki. Ali ne doživljajo vse Undine tega sveta neskončne ljubezenske prevare? Ali ne moški nenehno dominirajo? Ne gre zato, da Undine v pripovedki zmaga; vrniti se mora v vodo in počakati na naslednjega moškega. Obstaja samo skozi moške in to je strašno prekletstvo. Naša zgodba želi raziskati Undine, ki se bori proti temu.« (Christian Petzold)

»V ljubezenski zgodbi, ki režiserjevim znanim talentom doda še fantazijo in humor, se tako kot mitična, po duši hrepeneča vodna nimfa iz naslova ves čas obnavlja in ponovno rojeva tudi Berlin. […] Undina iz ljudskega izročila priplava iz vode, da bi našla ljubezen in dobila dušo. Berlin, mesto, ki je zraslo iz močvirja, se je na to pot podajalo znova in znova. Petzoldov negotovo optimistični film je ljubezensko pismo Berlinu, pa čeprav je jasno, da se bo morala Undine nazadnje vrniti v vodo. […] Režiserji svoje tematske preokupacije pogosto razgrnejo tako, da liku položijo v usta zgodovinsko lekcijo; trop, ki se skoraj vedno izkaže za nerodno didaktičnega. Christian Petzold je eden redkih, ki so izzivu kos, in morda prvi, ki zna lekcijo iz zgodovine narediti erotično.« (Giovanni Marchini Camia I Sight & Sound)