Otvoritev: torek, 2. september 2014, ob 20.00 v Stolpu Škrlovec
Po otvoritvi bosta na terasi Layerjeve hiše nastopila Kaja Draksler in Matiss Čudars.
Razstava bo na ogled do 23. septembra
“Ženska je imela v rokah fotoaparat in glasbenice so na odru ustvarjale in odkrivale zvoke. V glasbenem svetu, ki je še vedno pretežno moški, bo naša skupna zgodba poskušala odkriti nianse, ki jih je zaznamoval ženski dotik. Skupaj smo skozi prijetno koncertno druženje ustvarile zgodbo, ki vam jo postavljam na ogled v Layerjevi hiši.” – Petra Cvelbar
"Ko me je Petra Cvelbar povabila, da bi napisala uvodne besede k pričujoči razstavi, sem takoj nabrala nekaj literature, zavihala rokave in napisala borben feministični tekst v slogu akademskega intelektualizma (prežetega z moško dominanco), s katerim sem se preživljala zadnjih nekaj let. Kaj kmalu sva skupaj s Petro ugotovili, da to ne bo to, in sama pri sebi sem prišla do sklepa, da pišem bolj o sebi kakor o Petri in njeni fotografiji. Vprašanja, ki jih običajno naslavljam s precej črnogledim znanstvenim besednjakom, Petra naslavlja s skorajšnjo dobrodušno naivnostjo in veliko mero optimizma. Medtem ko sama v njenih fotografijah odkrivam borbenost in upornost fotografiranih glasbenic, ki se upirajo tradicionalni družbi in njenim spolnim vlogam, me Petra v pogovoru pomiri z vse večjo enakopravnostjo, ki je bila dosežena s trdim in vztrajnim delom. In kako zelo prav ima! Zato so tudi njene fotografije drugačne. Petrina fotografija poudarja odločnost in odličnost glasbenic, ki morebiti izhaja tudi iz njene lastne izkušnje, ko se je na enem od večjih jazzovskih festivalov izkazala v množici fotografov in ugotovila, da je za dobro fotografijo poleg obvladovanja tehnike potrebna predvsem zmožnost drugačnega pogleda in uvida. Morda so ravno zaradi tega glasbenice na 27 črno-belih fotografijah veliko bolj dinamične, aktivne in odločne, kakor v marsikateri mainstreamovski fotografiji iz popularne kulture, v kateri ženske nastopajo bodisi kot seksualne ikone bodisi kot gospodinje in matere v precej pasivni in opredmeteni vlogi (kakor lutke, ki jih je mogoče po uporabi zavreči in zamenjati). Petra trdno verjame v enakopravnost ustvarjalnosti, ki jo prepogosto diferenciramo po spolu in jo tudi v tem smislu vrednotimo. Kakovostne razlike v moški in ženski ustvarjalnosti ni, vsekakor pa je mogoče v nekem ozadju fotografije ali glasbe začutiti precej različno družbeno izkušnjo, ki se v galeriji ali pod odrom sreča z izkušnjo gledalca oziroma poslušalca. Osebno to drugačno izkušnjo vidim v igri s stereotipnimi podobami žensk na nekaterih Petrinih fotografijah. Vzemimo na primer naslovno fotografijo razstave, roke Matane Roberts, ki držijo saksofon. Te roke nas prav hitro spomnijo na skoraj arhetipsko podobo matere, ki drži otroka. V naš um se je hočeš nočeš vtisnila podoba nežnosti ženskih rok, še posebno materinih rok, ki božajo. Ali pa fotografijo z nogami Kim Gordon, ki se kakor noge manekenke sprehajajo po glasbenem odru namesto po modni brvi. Cvelbarjeva prekine z varnim zavetjem podob družbene ne-korektnosti: ženska ni zgolj in samo mati ali pa modna ikona, je glasbenica, njene roke ustvarjajo, prav tako kot moške. Menim, da so tudi zaradi tega njene fotografije glasbenic drugačne, saj razbijajo klasično reprezentacijo žensk v družbi ter jih prikažejo v trenutku akcije, njihove eksplozivne in energične ustvarjalnosti torej, če samo izpostavim fotografije Marize, Neneh Cherry, Omou Sangare, Fatoumate Diaware in druge. Gledalec ob njenih fotografijah podoživlja koncert, a hkrati se zagleda v subtilnost optimistične pripovedi o ženskah in ženskosti. Predvsem pa se prepriča o kakovosti in lepoti ustvarjalnosti v ženskih rokah, ki jo pripoveduje Petra Cvelbar."
Dr. Urša Valič
Petra Cvelbar je fotografinja, ki jo največkrat srečamo pod odrom, saj je glasba njena velika ljubezen. Zadnjih nekaj let pridno beleži koncerte pri nas in v tujini. Njene fotografije krasijo kar nekaj glasbenih albumov in spletnih strani glasbenikov.
Vendar pa je Petro fotografija ‘zadela’ dokaj pozno, šele konec gimnazije, ko je prijateljica potrebovala še nekoga, ki bi šel z njo na tečaj fotografije. Imela je srečo, saj jo je v fotografski svet popeljal prezgodaj preminuli Dušan Pirih Hup. Z njim so odkrivali fotografijo od camere obscure dalje in preživeli nič koliko ur zaprti v temnici KUD-a France Prešeren ali pa v njegovi okolici, kadar so iskali motive za različne naloge, ki jim jih je dajal. Imeli so tudi nekaj skupinskih razstav, na katerih so pokazali svoja raziskovanja.
V času študija (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, smer kulturologija) je bila njena fotografska pot bolj teoretska, saj je seminarske naloge, če se je le dalo, povezovala s fotografijo, tudi diplomsko nalogo je posvetila fotografiji. Ker pa je bilo treba preživeti in si poiskati službo (ob dejstvu, da je knjige niso zanimale preveč), je iskala poklic, ki bi ji omogočal vsaj malo kreativnosti. V tem času je fotografijo precej zanemarila, saj se je posvetila učenju in raziskovanju grafičnega oblikovanja, ki jo je tedaj popolnoma prevzelo. Trenutno dela kot art direktorica slovenske izdaje revije Cosmopolitan.
Zanimanje za fotografijo so ji leta 2008 ponovno vzbudil s povabilom k sodelovanju v Bohinju na Festivalu Kanal, kjer so ji omogočil prvo samostojno razstavo. Javnosti se je predstavila s ciklom Moji najljubši kitaristi.
Glasba jo je vedno vlekla bodisi kot poslušalko, še raje pa kot fotografinjo. Ker je Bohinj poseben kraj, je naneslo, da je tam spoznala Žigo Koritnika, čarobnega mojstra fotografije. Od njegove fotografske delavnice leta 2009 dalje je tako zasvojena s fotografiranjem in glasbo, ki sta postala del njenega življenja. Glasba je zanjo zdravilo in energija, ki jo žene naprej. S fotografijami, ki nastanejo ob poslušanju, pa poskuša z drugimi deliti lepoto tega bogatega sveta, ki ga je tako prijetno vedno znova odkrivati in se mu prepuščati.
Petrinemu ustvarjanju pod odrom lahko sledite na www.petracvelbar.com, kjer lahko najdete tudi objave njenih fotografij v različnih medijih doma in v tujini.
Fotografske razstave do danes:
