Jan Bejšovec se je rodil leta 1975 v Nemški demokratični republiki (NDR) kot potomec sudetskih Nemcev, ki so bili po koncu 2. svetovne vojne prisiljeni zapustiti svojo domovino na Češkem. Deležen je bil značilne realsocialistične vzgoje in bil ravno dovolj star, da je lahko zavestno opazoval padec berlinskega zidu, združitev obeh Nemčij, poskuse izbrisa vzhodnonemške zgodovine, propad tekstilne industrije in vedno večjo izgubo perspektiv in orientacij v vzhodnonemški družbi. Po študiju političnih znanosti in zgodovine je bil nekaj let dejaven kot reporter in komunikolog. Ko pa je za svoj medij izražanja odkril blago, se je l. 2007 odločil za profesionalno pot »tekstilnega umetnika«. Svojo umetnost je poimenoval »Konfliktstoff«, kar je seveda mišljeno dvoumno, saj pomeni izraz konfliktno tematiko, lahko pa ga jemljemo pri njemu tudi dobesedno kot »konfliktno blago«. In dejansko lahko to blago neti konflikte: pred dvema letoma se je Bejšovec moral pravno zagovarjati zaradi portreta direktorja spominskega muzeja Hohenschönhausen, bivšega zapora nemške obveščevalne službe Stasi, ki ga je prikazoval z desnico, stegnjeno v Hitlerjev pozdrav, levico pa dvignjeno in stisnjeno v »delavsko« pest.

Iz del Jana Bejšovca je razvidno, da umetnik rad raziskuje zgodovinsko-politična ozadja in kako nas to ozadje definira kot človeka. Kot otrok je opazoval svoja stara starša pri delu s šivalnim strojem in tako je tudi sam skoraj po naključju prešel od šivanja do izražanja z blagom. Besede je zamenjal za šive, s katerimi sporoča svoje družbenokritično mišljenje. Za svoje tekstilne kolaže uporablja pogosto zgodovinski material, originalno blago (npr. vzhodnonemško vojaško blago ali socialistični propagandni tekstil) in ga dopolni z lastnoročnimi vezeninami. Vezenje in uporabo starega blaga Bejšovec vidi kot avtentičen način stika s tradicijo, zgodovino, a njegov cilj je bolj premik v mišljenju o aktualnih žgočih političnih temah. A tudi njega je presenetil izid projekta »Cause for Conflict«, ki ga je izpeljal s fotografinjo Friederike Kalz, v katerem sta posameznikom v roke potisnila mehke tekstilne kalašnikovke in jih slikala na različnih mestih po Berlinu. Namen je bil, da izpostavita pomen neke silhuete, v tem primeru vsem znane oblike AK-47, ki je že desetletja zasidrana v naši zavesti kot orožje gverilskih bojevnikov iz nekega drugega, tretjega sveta. Toda ugotovila sta, da ko so njuni berlinski prijatelji, bolj ali manj pacifistično naravnani, poprijeli za lažno orožje, nemudoma prevzeli pozicijo moči in se zamislila, kako hitro lahko na človeško psiho vpliva že nedolžen predmet iz blaga. Na Mergentalerjevi hiši nasproti Layerjeve bodo v sklopu Bejšovčeve razstave na ogled kolaži teh fotografij v obliki plakatne intervencije.

Jan Bejšovec je posebej za pričujočo razstavo ob kulturnem prazniku ustvaril portret Franceta Prešerna, ki v eni roki drži kranjskega orla, v drugi roki pa z orlovim rdečim peresom piše poezijo. Ostala razstavljena dela so manjšega formata, med njimi so razni portreti (npr. avtoportret, dedkov, Goebbelsov, Gaddafijev portret), trije primeri ljubkih živalic na maskirnem blagu, ki pa se navezujejo na japonsko televizijsko anime serijo Girls und Panzer, kjer se skupine deklet (npr. pripadnice ekip Riba trnkarica, Raca ali Povodni konj), med seboj borijo s pravimi tanki iz druge svetovne vojne. Način prezentacije tankov v sodobni umetnosti je Bejšovec proučeval že v skupinski razstavi z Anselmom Kieferjem in Michaelom Sailstorferjem v Vojaško-zgodovinskem muzeju v Dresdnu leta 2012, ko je podobno kot kalašnikovke iz vojaškega blaga sešil tekstilne tanke.

»Konfliktstoff« je najbolj očiten pri nekaterih delih, kjer je provokativna že sama izbira predmeta in mehkoba tekstila izrazne moči ne omehča, temveč ga geometrično kolažiranje in drzno vezenje še bolj izostrita. Tako portret Goebbelsa zaradi ostrih linij in črno-belo-sivega blaga že na prvi pogled učinkuje skrajno zlovešče, medtem ko pri Umoru titana prevladujoči krvavi toni poudarijo trpeči izraz na Gadafijevem obrazu.

Bejšovec se zaradi podobne zgodovine svojega rodnega mesta Freiberg, ki se je nekoč ponašal z mogočno tekstilno industrijo, počuti povezanega s Kranjem. Še bolj je bil presenečen, ko je ugotovil, da njegov star vzhodnonemški šiviljski stroj poganja Iskrin motorček.

prof. um. zg. Katarina Vidic