Zek in a rov
razstava v Rovih pod starim Kranjem
29. 7. - 28. 9.
Odprtje: petek, 29. 7., ob 19. uri
Vmesni polčas: 31. 8., ob 20. uri
Zaprtje: 28. 9., ob 19. uri
Nothing but the giftshop exhibition (2016)
“Že ob prvem obisku rova smo začutili, da je v lisah nekaj več in da to ne more biti naključje. Po temeljitejšem pregledu so bila naša predvidevanja potrjena.” - ZEK crew
Vlažen rov, na stenah osvetljene lise apnenca, na koncu prodajalna s spominki, v prodajalni s spominki majice, vžigalniki, koledarji, plakati, skodelice, magneti, obeski za ključe, puzli, frizbiji, zvezki in razglednice z motivi osvetljenih lis na stenah vlažnega rova. It sure is a ZEK razstava alright.
Razstavljena tokrat niso dela, razstavljena je razstava. Bolj kot razstava in komentiranje sta torej v igri izpostava in dokumentiranje. Minimalnost izraznih sredstev doseže svoje meje ob boku nesmiselno velikega števila takšnih in drugačnih prodajnih artiklov, ki apnenčevim lisam podelijo status legitimne umetnosti šele ko se znajdejo kot motiv na recimo frizbiju za 4,99€. Maksimalnost števila artiklov na katerih so reproducirane razstavljene lise parodira kulturo posnetkov, umazanega kapitalizma in prikazuje razmerje med deležem umetniškega in zaslužkarskega na področju komuniciranja vizualne umetnosti. ZEK se vrže v konvencije razstavnega prostora, statusa umetnosti in avtentičnosti do katere to pot pridemo šele z reprodukcijo. Tako je, umik na mesto kuratorja sili metodo v kompleksno in novo formalno inventivnost. Bežno sugerirani motivi lis gasijo neusahljivo željo po interpretaciji, po nenehnem dodeljevanju in pripisovanju pomena. Obsedenost s pomenom je privedla do njegove zasičenosti in morda do luči na koncu tunela.
ZEK reflektira: “Lahko lise razložimo? Ali to zmoremo in smemo? Pa bodo razumeli? Publika si zasluži določeno mero prvinskosti. Določimo jo. Lise na artiklih bodo takšne kot jih je ustvarila narava.” Avtentičnost z reprodukcijo ne izginja ampak se nasprotno uveljavi in s tem generira nov pomen. Parodično citatnost nadomesti zlitost z normami, ki jim tako zelo zamerimo, jih hkrati upoštevamo in jih na koncu rova uvidimo. Koncept razstave je preizprašan. Najbrž ni naključje, da kolektiv na ogled postavi Giftshop, ta biser kapitalistične hipokrizije, trgovino, ki prodaja darila. Vse kaže da izrazita avtorefleksivnost tudi tokrat ni izstopila iz meja sproščene zajebancije.
ZEK Crew:
Sprehodimo se čez dejstva: šest grafičnih oblikovalcev, eden industrijski, eden arhitekt in skrivnostni častni član. Kljub večinski almi mater (ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje), bolj kot ZEK iz šole, iz ZEK izhaja šola. Njihova moč in specifika sta v nenehnem odzivanju na sodobnost, v védenju, da kulture ni mogoče kvalitetno komentirati, ne da bi jo s tem tudi sami ustvarjali in predvsem v zmožnosti relativizacije tako pogleda kot konteksta. Konvencije se krši, ker se jih presega, ne ker se jih ne zmore. Čeprav smo priča natančnim konceptom in tehnični izpeljavi, nad ZEK bdi muza sproščenosti (lat. Relaxia). Komentarji so največkrat usmerjeni proti vsem kar je bežnega, medlega in povprečnega. V skladu s pravkar rečenim, so tudi ZEK posredovanja raje zanesljiv nič kot negotov nekaj. Vizualni kolektiv na duhovit način beleži kar se odvija v odsotnosti našega dojemanja.