Študenti so skozi praktično učenje osnovnih tkalskih vezav spoznavali jezik tkalske govorice oblikovanja tekstilij. Sonce kot glavni vir živega, je razsvetlilo njihovo poglabljanje v pojem osebne folklore, povezanost s favno in s parkom kot prostorom srečanja in sobivanja različnih življenjskih oblik. Lastne izkušnje, spomine in zgodbe so vtkali v miniaturne, ročno tkane tekstilije – »grebenčke«. Ob meditativnem, a hkrati zbranem in doslednem ponavljanju osnovnih vezav so si postopoma pustili intuitivno raziskovati, eksperimentirati in interpretirati kompleksna tkalska pravila ter jih dopolniti v lastnem izrazu razumevanja izbranih vsebin. Z veliko sproščenostjo in srčnostjo so se predali ročnemu delu in ustvarili raznolike tkalske govorice in narečja. Nekatera pripovedujejo o medvedu, pa o komarju, golobih in ribicah, druga o bajeslovnih bitjih dobrih in slabih navad, tretja o čarobnosti narodnih parkov, ohranjanju naravne dediščine in bogastvu biodiverzitete, četrta o sanjah …
Podpora: Evropska noč raziskovalcev 2022-2023 – Humanistika, to si ti!
