Avtorica se s projektom osredotoča na senco, kontrast soncu. Svetloba in sence ključni življenjski pogoji, ki jih človek potrebuje za preživetje. Njihova vloga zajema tudi identifikacijo okolja, ki nas obdaja. Z njimi si lažje predstavljamo oddaljenost, globino in teksturo predmetov. Po njihovi zaslugi tvorimo zgodbe, ki nam omogočajo različna doživljanja. To so lahko občutki sentimentalnosti, ki jih rišejo sence pod sadnim drevesom iz našega otroštva ali pa občutek utrujenosti, ko se v vročem poletju po senčni strani ulice vračamo domov iz službe. Sence pa gradijo tudi bolj abstraktne pripovedi, kjer fokus ni samo na sporočilnosti, temveč tudi na preoblikovanju form, brez dejanskega posega v njihovo materialnost. Inspiracijo za projekt je avtorica iskala v vzhodni tradiciji senčnega lutkovnega gledališča. Napeto blago je uporabila za podlago reinterpretacije in postopne gradacije vzorca, ki ga je navdihnila kulturna dediščina nekdanjega tekstilnega podjetja iz Kranja, Tekstilindus. Viseči elementi, ki prevzamejo vlogo lutk, se vsebinsko navezujejo na prej omenjeno vsebino iz tekstilnih katalogov vzorcev. Z ročnim prepletanjem tekstilnih materialov s kovinskimi žicami in utrjevanjem z epoksidno smolo, se vzorec razširi v tridimenzionalni prostor in ustvarja senčne silhuete, ki presevajo skozi zaveso.
Foto: Maša Pirc / BIEN
Kaja Urankar se je na bienalu BIEN prvič predstavila leta 2020 s svetilko Andon. Nagiba se k povezovanju notranjega in tekstilnega oblikovanja, ki sta glavni področji njenega interesa. Osrednje vprašanje v oblikovanju, ki si ga postavlja in se odraža tudi v njenih delih, je vpliv svetlobe v interjerju na človeka in njegovo delovanje ter oblikovanje.
Podpora: Sklad Univerze v Ljubljani za umetniško področje
