Menu
Človek v svojem življenju vdihne več kot 256 milijonov litrov zraka (Peter Adey, Air: Nature and Culture, 2014). Z vsakim dihom vase sprejmemo del kolektivnega, del preteklosti, del resnice. Zrak kot skupni vir povezuje vsa živa bitja. Je temeljni element, ki presega meje, narode in družbene razrede ter nas opominja na našo skupno obstajanje. Že v rimskem pravu je zapisano, da je zrak res communis – skupno dobro. Je »najbolj prisoten element, ki ga najredkeje zaznavamo« (Steven Connor, The Matter of Air, 2010). Ni zgolj fizično okolje, v katerem bivamo, temveč tudi medij, skozi katerega razmišljamo, čutimo, vidimo, komuniciramo. V tem smislu zrak ne more biti ločen od kulture, prostora, telesa ali zgodovine. Je medij gibanja, ritma, življenja. Zrak je prostor vmes – med telesom in tkanino, med nami in drugim, med preteklostjo in sedanjostjo.
Zrak je prvi tekstil. Ovije nas v trenutku rojstva. Napolni naša pljuča, prenaša naše glasove, utelesi naš dih. In vendar ga ne vidimo. Je brez teže, neviden, a poln snovi. V skladu s tem tekstil ni le medij dela, temveč instrument občutenja, arhiv časa in senzibilni ekosistem.
V svetu tekstila je zrak vseprisoten – ujet med vlakna, filtriran skozi tkanje, oživet z dihom in sapico. Tekstili mu dajejo obliko in volumen. Strukturirajo prostor s krotenjem zraka, arhivirajo čas z zadrževanjem vonjev, prašnih delcev in spominov. Tekstili vpijajo svet. Reagirajo na svetlobo, dih, znoj, veter. Ohranjajo vonj osebe, ki jih je nosila, prah prostora, kjer so viseli, toploto telesa ali sledove dela. Tako tekstili postajajo filtri zraka – porozni, sprejemljivi, živi. Vsaka tkana ali pletena struktura je v svojem bistvu ravnovesje med prisotnostjo (nitjo) in odsotnostjo (praznino med nitmi). Claire Wellesley-Smith tekstil povezuje s prakso upočasnjevanja, kontemplacije in pozornosti kot obliko odpora proti pospešenosti sodobnega življenja (Slow Stitch, 2015).
Tekstilni procesi so pogosto meditativni in ritmični, odsevajo dejanje dihanja in tok časa. V svetu, ki se vse bolj giblje med digitalno in materialno resničnostjo, tekstil ostaja otipljiva in čustvena izkušnja. Njegova vlakna pripovedujejo zgodbe o svojem izvoru in postopkih. Nit potuje nad in pod, kot vdih in izdih življenja. Skozi zgodovino je bil ta ritem za mnoge kulture svet. Dihanje je nosilo duhovni pomen: v hinduizmu prana, v taoizmu či, v krščanstvu pneuma, v judovstvu neshama – dih kot most med telesnim in božanskim, med materialnim in nevidnim. Dihanje ni le biološka potreba; je etični in duhovni akt, dejanje povezanosti. Številne afriške in avtohtone kulture dih povezujejo z duhovnostjo in življenjsko vitalnostjo. V določenih tradicijah se dih dojema kot vez med predniki in potomci, ki povezuje žive z duhovnim svetom.
Vdih pogosto dojemamo kot dejanje sprejemanja, vpijanja sveta vase, privabljanja energije ali sprejemanja tistega, kar je nujno za preživetje. Dojemamo ga kot fazo rasti in obnove, ki omogoča novim izkušnjam, idejam ali hranilom vstop v telo in dušo. Izdih predstavlja spuščanje, odpuščanje tistega, kar nam več ne služi, in ustvarjanje prostora za novo rast. Simbolizira predajo, tok časa in naravni cikel življenja in smrti.
Osnovno dejanje vdiha – nekoč sveto, instinktivno – je postalo nadzorovano, neenakomerno, politično. Nekoč samoumeve, zrak postaja neenak, zapakiran, razkužen, filtriran, ovrednoten, strupen, nadzorovan. Na nekaterih mestih ubija z nasiljem – bombami, plinom, dimom. Drugje prihaja skozi HEPA filtre, vnaprej zapakiran in steriliziran. Tiste iste filtre, ki jih v naglici po še več, pozabimo odpreti, zato ne morejo izpolniti svojega poslanstva. Ljudje danes živijo v zapečatenih stavbah brez oken, zanašajoč se na stroje, da simulirajo naravo. Absurd je popoln: več ne dihamo skupaj. Dihamo znotraj svojega davčnega razreda.
Zgodovinski vidik odnosa med zrakom in tekstilom je posebej izražen v kontekstu industrijske proizvodnje. V knjigi Air: Nature and Culture (2014) Peter Adey poudarja, da zrak nikoli ni politično nevtralen. Oblikujejo ga infrastruktura, razredni odnosi, proizvodni procesi. Industrijska mesta kot Kranj, Jesenice in Idrija so oblikovana z zgodovino zraka, ki je prestal številna onesnaženja – vlakna iz tekstilne industrije, kovinske delce, kemične hlape. Zrak je nosilec tihih posledic – nevidnih in neizbrisljivih. Industrija je zapustila dediščino ne le v materialnem smislu, temveč tudi v atmosferi, v duhu mest.
Danes vemo, da tekstilna industrija še vedno sodi med največje svetovne povzročitelje onesnaženja zraka – ne le z vlakni in prahom, temveč tudi z nestanovitnimi kemikalijami, ki se sproščajo med barvanjem, beljenjem in sintezno proizvodnjo. Medtem območja konfliktov, kot sta Gaza in Ukrajina, kažejo, kako vojna spreminja zrak v orožje: s požiganjem, plinom, neznosnimi atmosferami. Filozof Peter Sloterdijk to imenuje »atmoterorizem« – strateško manipulacijo zraka za povzročanje škode. »I can’t breathe!« ni več le krik na pomoč; je obtožba, globalni problem.
Tekstil postaja dejanje odpora. Tkanina prevzame obliko zastave tistih, ki nimajo več glasu, tančice, ki skriva in razkriva, krpe, ki si zapomni vonj izgube, predpasnika, ki priča o delu, rute, ki nosi zadnji dih. Skupno dihanje postane dejanje politične prisotnosti. Ne luksuz, ne metafora – temveč dejanje odpora.
Na letošnjem bienalu tekstilne umetnosti sledimo gibanju zraka kot medija in metafore, kot elementa in arhiva, kot mesta duhovne, politične, industrijske in čutne transformacije. Zrak je priča zgodovine dela, industrije, prahu in človeških zgodb. Sprašujemo se: kakšna je cena zraka, ki ga dihamo? Kdo ga poseduje in upravlja? Kdo ima dostop do čistega zraka? In kako nam lahko tekstili pomagajo materializirati tisto, kar ostaja nevidno – toksične oblake, dih prednikov, sanje, žalost?
V tej podobi si tekstil in zrak delita ključno lastnost: njuna oblika je vedno v pogajanjih z okolico. Zraka ne vidimo, a oblikuje. Tekstil je viden, a skriva več, kot razkrije. Razstavljena umetniška dela zraka ne poskušajo materializirati, temveč pokazati, da je – skozi gube, deformacije, vonje in tisto, kar Steven Connor imenuje »materialna metafizika etra« – zrak, čeprav neviden, čutno prisoten in učinkovit. In to že dolgo.
V širšem družbenem kontekstu – zlasti v času podnebnih motenj, urbanih ekoloških kriz in digitalne dematerializacije vsakdana – postane povabilo k poslušanju zraka skozi tekstilne procese več kot estetska gesta. Postane dejanje usmerjene pozornosti, mikropolitičen odpor okolijski amneziji in meditacija o nevidnih silah, ki oblikujejo naša telesa, mesta in zrak, ki ga delimo. V tem kontekstu ni pasivni udeleženec, temveč sogovornik procesa.
Dihamo – skupaj ali pa sploh ne.
