Revitalizacija Hortikulturnega vrta

Marjan Šorli je leta 1940 je diplomiral pri profesorju Jožetu Plečniku na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Sodil je v generacijo arhitektov, ki je takoj po vojni prevzela nase breme obnove in posegla po vsakovrstnih arhitekturnih in urbanističnih nalogah. Udejstvoval se je na področju arhitekture, urbanizma in oblikovanja, prav tako se je ukvarjal tudi s pisanjem strokovnih prispevkov. 

Leta 1952 se je odpravil v ZDA kot Fullbrightov štipendist in se specializiral za stanovanja in urbanizem pri enem največjih arhitektov tistega časa, Franku Lloydu Wrightu, nekaj let pozneje pa predaval na kolidžu v Birminghamu v Angliji. Marjan Šorli je kot modernist prve generacije v svojih delih prepletal vplive Plečnikove šole, modernističnega prostorskega koncepta in lokalnega konteksta. Med njegovo arhitekturno zapuščino najdemo nekatere najlepše primere slovenskega povojnega regionalizma. Njegov ustvarjalni opus so sestavljali in zaznamovali izredno poznavanje detajliranja in materialov ter subtilen odnos do naravnega in kulturnega konteksta. 

Leta 1957 je postal mestni arhitekt Kranja, kjer je pustil velik pečat s svojimi mnogimi deli. Med njegovimi pomembnejšimi projekti v Kranju velja omeniti Prešernov gaj, Paviljon Hortikulturnega vrta, Mestno mesnico na Maistrovem trgu, slaščičarno – kavarno, poslovno stavbo Merkurja v mestu, otroški vrtec na Planini in nebotičnik. Ob zametkih širitve Kranja zunaj starega mestnega jedra je zasnoval trojček objektov stolp – kvader – kocka, kjer danes med drugim domuje Gorenjski Glas.

Kranjski nebotičnik, Marjan Šorli, 1962 – 1964 

Kranjski nebotičnik je postal z letom 1964 prva stolpnica v Kranju in za osem let tudi najvišja v Sloveniji. Projekt je sestavljen iz stolpnice, poslopja komunalne banke in lekarne. Vsi trije objekti so povezani v arhitekturno celoto, ki obdaja osrednji trg. Posebnost za ta čas je predstavljala fasada oblečena v aluminijasto pločevino.

Prešernov Gaj, Marjan Šorli in Urška Ogorevc, 1951 – 1952 

Prešernov gaj je bil leta 1952 iz starega mestnega pokopališča preurejen v spominski park. Kljub prenosu večine posmrtnih ostankov na novo mestno pokopališče je ohranjenih nekaj pomembnejših nagrobnikov in spomenikov. Skozenj vodijo tlakovane kamnite poti, nekatere ohranjene do danes, ki se stikajo v osrednjem delu pod spominsko lopo. Ta predstavlja eno izmed Šorlijevih intervencij v parku. 

Paviljon Hortikulturnega društva Kranj, Marjan Šorli in Urška Ogorevc, 1953 

Paviljon je bil zgrajen leta 1953 kot javna stranišča za Gorenjski sejem, ki je bil dolga leta ena osrednjih prireditev v Kranju. Na začetku so se sejemske prireditve organizirale v Delavskem domu in delno tudi v Osnovni šoli Simona Jenka ter po drugih lokacijah. Leta 1971 so na Savskem otoku zgradili razstaviščno halo arhitekta Savina Severja. Predvidena obsežna zazidava naj bi zavzemala skoraj ves otok, vendar pa je bila realizirana samo prva faza. 

Prenova Šorlijevega paviljona

Glavno prenovo paviljona je leta 1988 izvedla Sonja Sekavčnik. Prenova je zajemala sanacijo obstoječega zidovja, pokritje zidov in paviljona z dvokapno streho, zaprtje prosto dostopnih prostorov s steklenimi stenami in vrati, adaptacijo prostorov v obstoječem objektu in opremo notranjih prostorov. Prenova ni bila izvedena v celoti, saj zunanji prostori niso bili zastekljeni. Namen prenove je bila tudi sprememba namembnosti paviljona. Nova namembnost se je ohranila vse do danes. Paviljon in vrt sta bila tako namenjena Hortikulturnemu društvu Kranj. 

Današnje stanje se od izvornega stanja loči predvsem po drugačni strehi, ki je nadomestila leseno pergolo, tlakovanju zunaj in tudi znotraj paviljona ter nepotrebnih vratih, ki ločujejo vrt od javnega življenja. 

Objekt je trenutno v izredno slabem stanju in je potreben obnove. Potrebno je spoštovati izvorno zasnovo arhitekta Šorlija in objekt prilagoditi sodobnim potrebam.