Tekstilna skulptura je prikaz umetničinega notranjega sveta v obliki kreativnega dnevnika. Svoje misli upodobi na zapletenih rokah, ki simbolizirajo njeno duševno in čustveno telo ter ponazarjajo način dostopa do skritih delov sebe.
Navdih za umetniško delo je umetnica dobila v času globalne pandemije in v izolaciji, ki je sledila. Odkrivanje zapletenih misli in sledenje podzavesti ji je dalo priložnost, da razišče in pozdravi novo nastali strah pred negotovo prihodnostjo, pa tudi globoko zakoreninjene strahove, oblikovane v otroštvu. To počne s pomočjo tekstilne plastike, ki jo uporablja kot obliko dnevnika in meditacije, kjer roke simbolizirajo kanal med avtoričino skrito in nematerialno stranjo in njeno materializacijo skozi ustvarjalni proces. Taktilnost, zvok in vizualno zaznavanje tkanine umetnico vodijo v meditativno stanje, v katerem lahko dostopa do skritih delov sebe. Nato jih pretvori v ilustrirane in napisane kode ter opazovalca povabi, da se skozi njih tudi sam razišče.
Nikolina Krstičević je študentka magistrskega študija oblikovanja tekstilij na Fakulteti za tekstilno tehnologijo v Zagrebu. Svoja dela je predstavila na različnih razstavah, ustvarjala kot kostumografinja in prejela dekanovo nagrado za dosežke med študijem.
Foto: Maša Pirc / BIEN 2021