BIEN simpozij
Tekstilna dediščina
Torek, 1. junij, 10h do 13h
Youtube posnetek: https://www.youtube.com/watch?v=po-mY3r1fSM&t=2s
Dvodnevni simpozij bienala tekstilne umetnosti BIEN predstavlja prakse in avtorje, ki delujejo na področju tekstila. Prvi dan simpozija predstavlja teme, ki delujejo na polju tekstilne dediščine, drugi dan pa se osredotoča na trajnostne pristope v tekstilu, in sicer v praksi in raziskovanju. Z izjemo zadnjih dveh predstavitev bo potekal v angleškem jeziku.
Zala Orel je pobudnica in producentka bienala tekstilnih umetnosti BIEN, od leta 2014 deluje kot programska vodja Layerjeve hiše v Kranju.
http://www.layer.si/
https://carnicainstitute.org/
Bienale Zahodnega Balkana je ustanovila Art Pluriverse, znanstvena skupnost za umetnost in kulturo, ki se z interdisciplinarnim pristopom posveča predvsem nematerialni kulturni dediščini in umetnosti. Bienale zahodnega Balkana skuša opolnomočiti nematerialno kulturno dediščino in skupnost praks v balkanski regiji z dokumentiranjem njihove umetniške dediščine in tradicionalnih znanj na odprt, izobraževalni in participativni način. Prva izdaja bienala, Mesec tekstila, je bil posvečen tekstilnim skupnostim in njihovi umetniški dediščini v Grčiji in širši balkanski regiji. Mesec tekstila je s spletnim tečajem podprl soustvarjanje umetniških del, ki temeljijo na raziskavah, sinergiji umetnik-skupnost in razvoju arhivov digitalnih skupnosti po načelih FAIR. Program se je zaključil z ustvarjanjem virtualne 3D razstave, spletnega zemljevida tekstilnih skupnosti Βalkana in nedavno izdal tudi zine publikacijo.
Artemis Papageorgiou je medijska umetnica in kustosinja, ki z interaktivnimi instalacijami, igrivimi arhitekturnimi napravami in tekstilom raziskuje zbliževanje naravnih in računskih sistemov znotraj urbane krajine. V zadnjem desetletju je sodelovala z mednarodnimi muzeji in festivali, delala je tudi za šolo odprtega oblikovanja v okviru Evropske prestolnice kulture Matera 2019. Artemis je vodila številne učne programe o umetnosti, arhitekturi in tehnologiji ter govorila na različnih simpozijih, vključno z nedavnim pogovorom na TEDx. Ima diplomo iz arhitekture na Oddelku za arhitekturo Univerze Patras in diplomo iz likovne umetnosti Univerze v Londonu. Trenutno je izredna kustosinja na bienalu zahodnega Balkana.
Katerina Zachou je muzealka in kulturna vodja, ki deluje kot organizatorka razstav v Evropskem kulturnem centru v Italiji, in pridružena kustosinja na Bienalu Zahodnega Balkana. Izbrana je bila za program kuratorskih izmenjav NEON 2020 v Londonu, ki sta ga organizirala galerija Whitechapel in Fundacija NEON. Katerina je magistrirala iz muzeologije in kulturnega menedžmenta na Šoli za arhitekturo, Fakultete za inženiring, AUTH, in diplomirala iz grške filologije na Filozofski fakulteti Univerze v Janini. Kot muzejska vzgojiteljica je organizirala kulturne prireditve in izvajala izobraževalne programe v muzejih in kulturnih ustanovah. Del njenih interesov so vizualna antropologija, zvočna etnografija in prehrambena kultura.
Elli Leventaki je umetnostna zgodovinarka, kustosinja in doktorska kandidatka na Oddelku za teorijo in zgodovino umetnosti na Atenski šoli za likovno umetnost. Trenutno je kustosinja na Bienalu Zahodnega Balkana, hkrati pa kot samostojna kustosinja sodeluje z neodvisnimi umetniškimi programi, umetniškimi prostori in umetniki. Elli je napisala številna umetniška besedila za razstavne kataloge in v znanstvene namene ter sistematično sodeluje na konferencah in predavanjih v Grčiji in v tujini. Zanimajo jo predvsem umetnost, politika in spol.
Mariana Ziku je soustanoviteljica in kustosinja programa Bienala Zahodnega Balkana, kjer deluje na področju promocije nesnovne kulturne dediščine z umetnostjo, tehnologijo in odprtim znanjem. Je doktorska kandidatka na Oddelku za kulturno tehnologijo in komunikacije ter raziskovalna sodelavka pri Raziskovalni skupini za inteligentne interakcije na Egejski univerzi. Magistrirala je iz digitalne humanistike (oddelek za računalništvo, KU Leuven) in magistrirala iz znanosti, zgodovine in kuratorstva za umetnost (School of Fine Arts, University of Ioannina). Je zagovornica odprtega znanja in odprtega GLAM-a, s posebnim zanimanjem za digitalno participativno in skupnostno prakso v umetnosti in kulturi.
V jugovzhodni Evropi je industrijska dediščina tekstilnih tovarn s pretežno žensko delovno silo morda manj vidna kot dediščina, ki temelji na moški delovni sili, vendar je kljub temu zelo pomembna, saj so bile tekstilne tovarne ena glavnih mest za zaposlitev žensk iz delavskega razreda v času socializma. V tem prispevku se bo avtorica osredotočila na pripovedi ponosnih delavk o uspehu njihovih tovarn in na načine, kako so bile te pripovedi mobilizirane, da bi si povrnile dostojanstvo po deindustrializaciji in postsocialistični tranziciji, iz tekstilne tovarne Sana v Novem Gradu do tovarne pletenin Arena v Pulju, od tovarne Makedonka v Shtipu do tovarne Leteks v Leskovcu.
Chiara Bonfiglioli je predavateljica študij spolov in žensk na University College Cork na Irskem, kjer koordinira magistrski študij ženskih študij. Po doktoratu na podiplomskem programu za enakost spolov na Univerzi v Utrechtu je imela podoktorske štipendije na Univerzi v Edinburghu, Univerzi v Pulju in na Inštitutu za humanistične vede (IWM) na Dunaju. Njena raziskava obravnava nadnacionalno zgodovino spolov in žensk s posebnim poudarkom na nekdanji Jugoslaviji in Italiji. Je avtorica knjige Ženske in industrija na Balkanu: Vzpon in padec jugoslovanskega tekstilnega sektorja (London: I. B. Tauris / Bloomsbury, 2019).
S socialistično dobo so izginile ne samo celotne tekstilne industrije, temveč tudi unikatni tekstilni modeli in oblike tekstilne propagande. Umetniška znamka Konfliktstoff Jana Bejšovca zbira reprezentativne predmete in tkanine ter jih tudi vključuje v umetnost. Umetnik bo predstavil izbor zgodovinskih vzhodnonemških propagandnih rut in svojih umetniških del. Kombinacijo starih, a pristnih tkanin s sodobno umetnostjo tekstila bo razložil z analizo svojih slik.
Jan Bejšovec (1975, Freiberg v Vzhodni Nemčiji) je umetnik, ki se posveča tekstilni umetnosti in poleg slik ustvarja tudi instalacije in predmete. Glavna tema njegove umetnosti se vrti okoli političnih ali zgodovinskih vprašanj. Jan Bejšovec živi in dela v Berlinu. Pod oznako Konfliktstoff Bejšovec pogosto obravnava politične in družbene teme. Grafična in včasih provokativna upodobitev namerno nasprotuje tekstilnemu mediju. Uporaba pristnih tkanin ali materialov, kot so vojaške maskirne ali vintage tkanine, prispeva k raznolikim motivom. Bejšovec se poleg številnih političnih izjav v svojih delih sklicuje na stare tradicije tekstilne umetnosti in obrti v mogočnem, vojaškem ali propagandnem kontekstu. Na zgodovinskih prostorih poskuša opozoriti tudi s tekstilnimi instalacijami v javnem prostoru.
Ig: @konfliktstoff
Za rudnik Sitarjevec v Litiji je poleg najhitreje rastočih kapniških struktur v svetovnem merilu značilna rumena obarvanost rovov. Rudniško blato rumene barve je hkrati vir pigmenta. Da bi doživetje v rudniku obiskovalcem približali skozi nove turistične produkte, smo oblikovali vzorce za tekstilni tisk, ki izhajajo iz naravne in kulturne dediščine rudnika ter njegove okolice. Monokromatski tisk v barvi rudniškega blata upodablja razpokano sušeče se rudniško blato, formo kristala cinabarit, vodne kapljice, bistvene za nastanek kapniških struktur, odtis debla pečatnikovca ter karto rudnika z logotipom. Vzorci so s pigmentom iz rudnika natisnjeni na spominke in kombinezone – zaščitna oblačila, ki jih obiskovalci in vodniki po rudniku oblečejo, preden se podajo v podzemlje.
Darja Rant (1985) je leta 2010 diplomirala iz oblikovanja tekstilij in oblačil na Univerzi v Ljubljani. S tekstilnimi deli je sodelovala na mednarodnih razstavah na Danskem, Finskem, v Italij, Srbiji, Španiji in Rusiji. Izdelek Milni mozaik: polstena mila s slovensko narodno vezenino je bil leta 2015 predstavljen na razstavi sodobnih inovativnih izdelkov na temeljih dediščine v Sloveniji z naslovom Iz rok do oblike v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Leta 2018 je na področju tekstilnega oblikovanja zagovarjala doktorsko delo. Ukvarja se z oblikovanjem tekstilij, polstenjem, pletenimi strukturami in tiskom, pri tem združuje znanstveno področje z umetniškimi pristopi.
Mateja Golež (1966) je leta 1991diplomirala iz geologije na Univerzi v Ljubljani. Leta 1999 je iz geologije zaključila še magistrski študij. Na svoji raziskovalni poti se osredotoča na konservatorsko-restavratorsko problematiko ohranjanja historičnih materialov, iz česar je leta 2019 na Univerzi v Novi Gorici zagovarjala doktorsko delo.
Globina slojev je interdisciplinarni projekt, v katerem pet avtoric (geologinja, slikarka, videastka ter oblikovalke tekstilij in oblačil) preiskuje in umetniško interpretira historične materiale, povezane s slikarskimi platni. Na podlagi pregleda vzorcev platen še ne restavriranih del Leopolda Layerja pod elektronskim mikroskopom so ustvarile raziskovalno-vizualno razstavo slikarskih, tekstilnih in video interpretacij mikroskopskih posnetkov. S tem poudarjajo posebno vlogo tekstila v svetovni umetnosti, saj slikarska platna predstavijo kot umetniške objekte same po sebi.
Mateja Golež (1966) je leta 1991 diplomirala iz geologije na Univerzi v Ljubljani. Leta 1999 je prav tako iz geologije zaključila še magistrski študij. Na svoji raziskovalni poti se osredotoča na konservatorsko-restavratorsko problematiko ohranjanja historičnih materialov, iz česar je leta 2019 na Univerzi v Novi Gorici zagovarjala tudi doktorsko delo.
Marija Jenko (1961) je leta 1985 diplomirala iz arhitekture na Univerzi v Ljubljani. Leto kasneje je postala diplomantka likovne umetnosti, nakar je leta 1990 zaključila še magisterij iz grafične umetnosti. Deluje na različnih področjih umetniškega ustvarjanja, v zadnjem času več na področju tekstilnega oblikovanja in umetnosti, za katerega se je izpopolnjevala na Aalto univerzi v Helsinkih na Finskem. Njena grafična dela so v zbirkah Albertine na Dunaju in Muzeja moderne umetnosti v Parizu.
Anja Jerčič Jakob (1975) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani leta 2000 zaključila študij slikarstva. Na isti akademiji je leta 2004 končala magistrski študij grafike, leta 2007 pa še slikarstva. Od leta 2016 je zaposlena kot docentka za področje slikarstva na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. V slovenskem in mednarodnem likovnem prostoru je predvsem kot slikarka aktivno prisotna od leta 2000. Njena dela so zastopana v številnih javnih zbirkah nacionalnih muzejev in galerij. Občasno se ukvarja tudi s knjižno ilustracijo za otroke.
HeritageLab je celosten inkubacijski program, ki po korakih razvija potenciale lokalne kulturne dediščine. Namenjen je mladim iz majhnih in srednje velikih krajev, ki želijo z novim razumevanjem dediščine graditi inovativne poslovne ideje in storitve. Program nudi podporo v obliki mentorstva, raziskave trga, testnega okolja in skupnosti s ciljem izdelave premišljenega in argumentiranega poslovnega modela, razvojnega načrta z ekipo in izboljšanega in testiranega izdelka ali storitve. Gre za nagrajeno rešitev in zmagovalko mednarodnega tekmovanja European Social Innovation Competition 2018, ki ga organizira Evropska komisija.
https://www.id20.si/heritagelab/
Trajnostni pristopi in tekstil
Sreda, 2. junij, 10:00 do 12:30
Youtube posnetek: https://www.youtube.com/watch?v=9JdvxbBoBZA&t=0s
Darja Malešič se poigra z revizijo tradicionalne pletarske obrti, kot odgovor na iskanje trajnostnih rešitev v oblikovanju. S prvim produktom, opleteno steklenico za vodo, se osredotoča na uporabo lokalnih in trajnostnih materialov, kot so koruzno ličje, vrba in ržena slama. Vrba je obnovljiv vir, uporabljamo le prirastek vej. Koruzno ličje in ržena slama, pa sta pravzaprav odpadek, ki nastane ob gojenju rastline v prehrambene namene. Oplet za steklenice, ki je 100% organski, po končanem življenjskem ciklusu naravno kompostiramo. Steklenico je enostavno reciklirati. V sodelovanju s pletarskimi mojstri, ki še posedujejo te redke veščine, so nastali izdelki v podporo življenju brez odpadkov.
Darja Malešič deluje v modni industriji od leta 1997, ko zaključi magisterij na Royal College of Art v Londonu, smer Fashion Womenswear. Oblikovala je za luksuzne modne hiše kot je Dolce&Gabbana, John Richmond ter druge. Samostojno se v kreativnem sektorju uveljavlja od leta 2018. Osredotoča se na raziskovanje rešitev za ključne izzive modne industrije, zlasti na vprašanja etike, trajnosti, krožnega gospodarstva in vključenosti. S svojimi oblikovalskimi prispevki se predstavi na prestižih mednarodnih oblikovalskih sejmih kot so Berlin Design Week 2021, Dutch Design Week 2020, Vienna Design Week 2020 ter Milano Design Week 2020.
Benedetti Life je večkrat nagrajena modna znamka, ki je bila uvrščena, poleg Stelle McCartney, med 5 najboljših luksuznih znamk za veganska oblačila na svetu, med 20 najbolj perspektivnih po mnenju Vogue Italia in med vodilne ekološke in luksuzne znamke na dogodku Pre- Oscars gala, Red Carpet Green Dress v Los Angelesu. Prav tako je Benedetti Life na podelitvi nagrad Eluxe v Londonu osvojila naslov “Najboljša trajnostna luksuzna znamka leta” in razvila ekološko kolekcijo za nogometnega vratarja svetovnega kova, Jana Oblaka. O Benedetti Life so porocali številni mediji kot so Vogue, Grazia, New York Times, Elle, Fault, Nylon, L’Officiel…Trenutno se v Benedetti Life oblačijo svetovno znane osebnosti, kot so Ashley Benson, Nicki Reed, avtralska igralka Jessica Mc Namee in številni drugi. Letos, kot zanimivost, je reciklirano obleko iz plastenk, za National Geographic, oblekla prva afro-američanka, ki je prepotovala vse države sveta, Jessica Nabongo.
Matea Benedetti je ena redkih trajnostnih modnih oblikovalk, ki je povezana s konceptom lepote, razkošja in inovativnosti. Matea je svojo kariero začela kot kostumografinja za operne hiše in gledališča. V 20 letih izkušenj si je pridobila mednarodno priznanje zaradi njenega ustvarjalnega in inovativnega dela. Njena dela so bila predstavljena na sejmih in razstavah v Milanu, Parizu, Los Angelesu, Kuvajtu,…in opažena med elito Hollywooda in italijanske modne gospodarske zbornice. Skozi uspešno kariero kostumografinje je pokazala svojo strast do trajnostne mode, leta 2014 pa je začela eksperimentirati s svojo prvo ekološko modno znamko. Od leta 2019 je lastnica in kreativna vodja trajnostne, luksuzne in živalim prijazne mode Benedetti Life, s katero si utira pot na globalno tržišče. Matea je tudi motivacijska govornica, ki zagovarja nove, trajnostne in etične prijeme v modni industriji. Predava modno oblikovanje na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Njen cilj je biti del širše slike – tiste, ki človeštvo postavlja na višjo raven zavesti do narave in vseh oblik življenja.
www.benedetti.life
Ig: @benedetti.life
Fb: @BenedettiLife
V prispevku bo predstavila svoje delovanje kot samostojna tekstilna oblikovalka skozi perspektivo intimnega / osebnega pristopa k oblikovanju v kontekstu globalizirane tekstilne proizvodnje in potrošnje. Opisala bo zakaj in kako počne, kar počne, in zakaj ji je to tako zelo pomembno. Govorila bo o tem, kaj zanjo intimno pomenita potisk in vizualno raziskovanje, zakaj ji je zelo blizu angleška beseda »imprint« in kako sama skuša doseči prepoznavnost pri njenih naročnikih v praviloma izjemno tekmovalni industriji. Večina te, žal – že zaradi vzpodbujanja ciklične potrošnje, ki je v samem bistvu te industrije – zaenkrat nikakor ne more biti zares trajnostno naravnana.
Andreja Špegel je samostojna tekstilna oblikovalka. Študirala je oblikovanje tekstilij in oblačil in psihologijo, 1996. pa je magistrirala iz oblikovanja tiskanih tekstilij na Royal College of Art v Londonu. Po magisteriju se je zaposlila v tekstilnem studiu John Miles Partnership (London), od leta 1998 pa deluje samostojno. Oblikuje idejne predloge za potiske in grafične podobe za naročnike s področja mode, interierja in trendov. Lacoste, Givenchy, Prada, Akris, Rue du Mail, Christian Dior, Guy Laroche, Alexander McQueen, Karl Lagerfeld, Burberry, Louis Vuitton, Liberty of London, Jakob Schlaepfer, Création Baumann, Kinnasand, WGSN, Peclers Paris in IKEA so le nekateri izmed njih.
Srečna, da je otroštvo preživela na vrtu, dvorišču in v kuhinji njene babice. Vrt je bil prostor, kjer so bile trava, oreh, češnja, jablana in leske. Kjer so bile zelenjavne grede, tudi njena, in tlakovane potke med njimi in zelena klop pod zidom. In lesena ograja ob cesti. Na dvorišču so se igrali s sosedi. V kuhinji je babi kuhala in pekla. In pletla in kvačkala. Ob praznikih in rojstnih dneh je bila miza slavnostno pogrnjena z ročno izvezenimi prti in šibila se je od domačih dobrot. To je podoba, ki vsebuje vse, kar ji je pomembno še danes. Zunanji prostor, ki je hkrati divji in urejen, hiša, ki je polna in diši, in miza, ki je lepo pogrnjena in na kateri so umetelno pripravljene stvari, ki so zrasle na tvoji zemlji. Ta podoba je danes skoraj nedosegljiv ideal, a hkrati mehak obet priložnosti, če si le upamo vzeti življenje v svoje roke. Dobesedno v svoje roke.
Nina Vastl je arhitektka in že vso njeno poklicno pot načrtuje enodružinske hiše. Enodružinska hiša jo navdušuje kot osnovna enota bivanja, ki je istočasno zelo enostavna in hkrati zelo celostna. Sploh pa je preoblikovanje hiše v dom preobrazba, ki zanjo še vedno vsebuje delec čarovnije. Čarovnije in spretnosti, ki je podobna tisti, ko iz niti spletaš tkanino … In prav ta magija jo je vodila, da je poleg arhitekture pred nekaj leti začela ustvarjati v njeni delavnici, ki jo je poimenovala Mojdom. Mojdom je prostor, kjer se vrača na njen začetek, ko je bila še majhen otrok in se je čudila lepoti, ki jo lahko ustvarijo človeške roke. Mojdom je njena sredica.
Fb: @Mojdom
@Nina Vastl
Ig: @Nina_Vastl
Destilator je tu, da v družbo kaplja navdihujoče ideje in praktične rešitve.
Za male in velike premike na bolje.
So le kaplje v morje. A takšne, ki sprožajo valove.
Reciklirani izdelki in storitve, nakapljani skozi etično – ekološki filter.
Destilator se ukvarja s trajnostnimi načini bivanja, delovanja in proizvodnje.
Ker verjame, da je tako najbolj smiselno in prav. Kotel Destilatorja najbolj strastno ogrevajo praktične izvirne zamisli, ki pred deponijo rešujejo kupe smeti, ki to niso, in zmanjšujejo izdelavo in uporabo novih surovin.
Izdeluje čevlje, denarnice, gumbe, oblačila, torbe, okvirje, pohištvo, notranjo opremo in druge reči, ki nam olajšujejo in pestrijo življenja.
Maja Modrijan je trajnostna oblikovalka, producentka in pedagoginja v kulturi. V času študija, 2001, je opravila zadnji šoping oblačil in se začela aktivno ukvarjati s tekstilnim oblikovanjem z vse bolj reciklažnim konceptom. Po diplomi (prof. likovne umetnosti; RABA UMETNOSTI) se je usmerila v vsestransko produktno trajnostno oblikovanje. 8 let je soustvarjala Smetumet tim, 2017 pa ustvarila svojo znamko Destilator. Ker neskončno rada raziskuje, preizkuša in izumlja. Išče rešitve in izdelke za vsakdanje življenjske potrebe in navade, ki so v družbenem, etičnem in ekološkem pogledu boljša alternativa obstoječim. Najraje tako, da se pri tem tudi umaže. In s tem tudi kaj pove.
https://destilator.si
www.facebook.com/destilator.solutions
www.instagram.com/destilator.solutions
Zala Orel je pobudnica in producentka bienala tekstilnih umetnosti BIEN, od leta 2014 deluje kot programska vodja Layerjeve hiše v Kranju.
Na recikliranje tekstila vpliva več pomembnih dejavnikov, vključno s pritiskom na trajnostni razvoj in zeleno rast v evropskih državah. Zmanjšanje količine tekstilnih odpadkov lahko privede do znatnega zmanjšanja vpliva na okolje, saj tekstilna industrija proizvaja velike količine emisij CO2. Prav tako tekstil zahteva posredne vložke, kot so voda (200 litrov na kg sintetičnih vlaken in 8000 litrov na kg bombaža), energija (100 litrov bencina za proizvodnjo enega kilograma vlaken) in obdelovalne površine. Ameriški oziroma evropski potrošnik potrebuje približno 600 m2 zemlje, da zadovolji svoje letne potrebe po tekstilu. Bombaž potrebuje namakanje, in s tem velike količine vode, z velike količine pesticidov pa prispeva k onesnaževanju in zasoljevanju tal. Nujno je potreben nov koncept krožnega gospodarstva: tekstilne odpadke lahko uporabimo kot surovino za kemično in tekstilno industrijo.
Človek je bil od nekdaj očaran z barvami in jih je v svoje življenje vpeljal tudi preko pobarvanih tekstilij, s katerimi je kazal statusni simbol, pritegnil pozornost ali podal izdelku estetsko vrednost. S sintetičnimi barvili je postalo barvanje enostavnejše, hitrejše, možno je bilo obarvati tudi sintetična vlakna. Zaradi hitrih sprememb modnih smernic in pomanjkanja regulativ čiščenja odpadnih voda v državah tretjega sveta, je postalo barvanje tekstilij eno bolj problematičnih industrij v svetu. V prispevku bodo predstavljene trajnostne rešitve barvanja tekstilij, od predpriprave na barvanje, okolju prijazna sintetična barvila, brezvodno barvanje in barvanje z naravnimi barvili.
Izr. prof. dr. Marija Gorjanc je leta 2011 doktorirala na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je sedaj zaposlena. Njeno pedagoško in raziskovalno delo je usmerjeno v tekstilne surovine in barvanje tekstilij, predvsem jo zanimajo trajnostni postopki modifikacije tekstilij s plazmo, sinteza kovinskih nanodelcev z naravnimi spojinami, razvoj novih celuloznih materialov izdelanih iz odpadnih materialov, barvanje in tiskanje tekstilij z naravnimi barvili in pigmenti. Od leta 2019 je predstojnica Katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo, je mentorica dvema doktorandoma in vodja raziskovalnih projektov. V soavtorstvu je objavila 53 znanstvenih člankov, izdala znanstveno monografijo, njena dela pa so citirana 481-krat.
Med tekstilnimi vlakni zavzemajo danes biološko razgradljiva vlakna 40.85 mio ton ali 36,8 %. Njihovo povečanje je nujno za proizvodnjo trajnostnih tekstilij in oblačil. Količine naravnih vlaken se zaradi omejenih kmetijskih površin in problemov vodnih virov v prihodnosti ne bodo bistveno povečale. Pričakovati je povečanje količine regeneriranih celuloznih vlaken. Največjo surovinsko bazo – virtualno je skoraj neomejena – za biološko razgradljiva vlakna v prihodnosti predstavljajo ostanki živilsko-predelovalne industrije in zavržena hrana, skupaj z biološko razgradljivo embalažo. Potreben je razvoj novih tehnoloških postopkov za izdelavo trajnostnih tekstilij, ki bodo primerne za hitro modo in visoko modo brez škodljivih posledic za okolje. Nekaj primerov je že danes na voljo.
Izr. prof. dr. Tatjana Rijavec je predavateljica na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani. Je dobra poznavalka strukture in lastnosti tekstilnih in visokozmogljivih vlaken, tekstilnih kompozitov in udobnosti oblačil. Od leta 2012 dalje je glavna in odgovorna urednica slovenske strokovno-znanstvene revije Tekstilec.
Jasmina Ferček bo predstavila bistvena spoznanja zadnjih let o pozitivnem vplivu tekstilnega ročnega dela na dobro počutje in zdravje žensk. Zgodovinska povezanost tekstilne produkcije in žensk ustvarja podlago, zaradi katere se ženske ukvarjajo s tekstilom tudi danes. V večini kultur je bila namreč izdelava tekstila, poleg skrbi za otroke in dom, njihova osrednja aktivnost. Preko tekstila so se ženske izražale ter skozi proces izdelave zmanjševale osebno bolečino, delile svoja bremena in krepile odpornost; pri tem je delo v skupini naravno okrepilo njihovo skupnost. Vse več raziskav potrjuje, da imajo ustvarjalne aktivnosti s tekstilom pozitiven vpliv na dobro počutje, kvaliteto življenja in zdravje.
Mag. Jasmina Ferček je diplomirala kot oblikovalka tekstilij in oblačil na NTF OTO. V preteklosti je delovala kot kostumografka na različnih slovenskih odrih, v neodvisnih plesnih produkcijah in v filmski ter televizijski produkciji. Je samozaposlena v kulturi, pedagoginja, producentka in oblikovalka pri Ministrstvu za kulturo. S sodelavkama iz avtorske skupine Oloop razvija oblikovalske izdelke, vodi participatorne projekte ter projekte namenjene psiho-socialni krepitvi ranljivih ženskih skupin skozi ustvarjanje s tekstilom. Svoje znanje trenutno nadgrajuje na Pedagoški fakulteti, kjer zaključuje magistrski študij Pomoč z umetnostjo. Vodi samostojno umetnostno-terapevtsko prakso, ter delavnice in izobraževanja, kjer uporablja elemente pomoči z umetnostjo.
http://www.oloopdesign.com
